Prvi vesoljski sprehod: Drama, ki bi se skoraj končala s tragedijo

Ko danes opazujemo astronavte, ki na Mednarodni vesoljski postaji sproščeno popravljajo sončne panele, si težko predstavljamo, da je bil prvi korak v to praznino vse prej kot rutinski. Bil je kaotičen, nevaren in skoraj usoden poskus, ki bi se zlahka končal s tragedijo v neposrednem televizijskem prenosu. 18. marec 1965 ostaja zapisan kot dan, ko je človeštvo prestopilo prag svoje varne lupine, a cena za ta uspeh je bila skorajšnja izguba življenja kozmonavta Alekseja Leonova.

Ta koledarski datum nas opominja na surovo realnost vesoljske tekme, kjer je bil prestiž pogosto pomembnejši od varnostnih protokolov. Leonovov dvanajstminutni izhod iz kapsule Voshod 2 ni bil le tehnični dosežek, temveč drzen hazard Sovjetske zveze v boju za prevlado nad Američani. Čeprav so uradni moskovski mediji dogodek takrat kovali v zvezde kot brezhibno zmago socializma, so resnične podrobnosti o drami v orbiti ostale zaklenjene v arhivih KGB-ja še dolga desetletja.

Tekma s časom in ameriškim programom Gemini

Zgodovina tega datuma je neločljivo povezana s hladnovojno paranojo. Sovjeti so vedeli, da Američani v okviru programa Gemini za junij 1965 načrtujejo svoj prvi vesoljski sprehod, zato so morali udariti prvi. Za misijo Voshod 2 sta bila izbrana Pavel Beljajev in Aleksej Leonov, njuno plovilo pa je bilo v resnici predelana in precej tesna kapsula, ki so ji dodali napihljivo zračno komoro Volga. Ta gumijasti "predprostor" je bil nujen, saj elektronika v glavni kabini ni prenesla vakuuma, zato celotnega plovila niso smeli dekompresirati.

Raketa je z izstrelišča v Bajkonurju poletela brez težav in dosegla orbito. Leonov si je nadel skafander Berkut, ki je bil po današnjih merilih precej okorna oprema. Na hrbtu je nosil jeklenko s kisikom za 45 minut življenja, s plovilom pa ga je povezovala le petmetrska popkovina. Ta vrv ni bila le varovalo, ampak je prek nje potekala vsa komunikacija in prenos podatkov o njegovem srčnem utripu, ki je ob izstopu v neznano pričakovano ponorel.

Past v vakuumu: Ko skafander postane zapor

Današnji dan v koledarju zaznamuje trenutek, ko je Leonov odprl loputo in se odrinil v praznino nad Črnim morjem. Pogled je bil veličasten, a težave so se začele takoj. V vakuumu se je zaradi razlike v tlaku njegov skafander napihnil kot balon. Material je postal tako tog, da Leonov ni mogel več upogibati prstov niti doseči sprožilca kamere na prsih. Postal je ujetnik lastne obleke, ki se je deformirala do te mere, da se noge niso več prilegale škornjem, roke pa ne rokavicam.

Ko se je po dvanajstih minutah poskušal vrniti, je ugotovil, da je vstop v ozko komoro praktično nemogoč. Inženirji so predvideli vstop z nogami naprej, a napihnjena obleka tega ni dopuščala. Leonov se je v tistem trenutku, brez posveta s kontrolo na Zemlji, odločil za tvegano potezo. Ročno je odprl ventil in začel izpuščati dragocen kisik iz skafandra, da bi zmanjšal volumen obleke. Tvegal je dekompresijsko bolezen in nezavest, a mu je nekako uspelo, da se je z glavo naprej zrinil v komoro in za seboj zaprl loputo, medtem ko mu je znoj popolnoma zalil oči.

Pristanek med volkovi v uralski tajgi

Kaj se je zgodilo na današnji dan po uspešnem sprehodu, je bila le še stopnjevana drama. Ko sta se kozmonavta pripravljala na vrnitev, je odpovedal avtomatski sistem za pristajanje. Beljajev je moral ročno upravljati zavorne rakete, kar je v tisti majhni kabini pomenilo, da sta se morala s soborcem dobesedno prerivati čez instrumente. Zaradi majhne napake pri izračunu časa vžiga sta zgrešila cilj v Kazahstanu za neverjetnih 400 kilometrov in pristala sredi neprehodnih gozdov Urala.

Namesto parade sta kozmonavta doživela ledeni pekel. Kapsula je obtičala v globokem snegu, obkrožena z gosto tajgo, kjer so temperature padle globoko pod ničlo. Reševalci ju zaradi terena niso mogli doseči takoj. Prvo noč sta preživela sama, oborožena le s pištolo Makarov, s katero bi se morala braniti pred medvedi in volkovi, če bi ti začutili njuno prisotnost. Šele naslednji dan so se do njiju prebili smučarji, ki so jima prinesli topla oblačila in hrano, a sta morala v divjini preživeti še eno noč, preden so ju s helikopterjem končno dvignili na varno.

Resnica, skrita za bleščečimi naslovnicami

Ta dan v zgodovini je bil v Sovjetski zvezi razglašen za popolno zmagoslavje. Leonov in Beljajev sta postala heroja, njuni obrazi so krasili znamke in plakate, o težavah s skafandrom in zasilnem pristanku v divjini pa ni bilo niti besede. Takratna hladnovojna mentaliteta je narekovala, da je bila podoba o nezmotljivosti sistema pomembnejša od resnice o preživetju dveh mož. Leonov je o tem, kako blizu smrti je bil dejansko, smel javno spregovoriti šele ob koncu osemdesetih let v času glasnosti.

Pomembni dogodki na današnji dan nas učijo, da so bili pionirji vesolja predvsem ljudje z izjemno hladnokrvnostjo, ne pa le potniki v avtomatiziranih strojih. Leonovov podvig je dokazal, da človek lahko preživi zunaj plovila, a hkrati razkril, kako malo smo takrat dejansko vedeli o obnašanju materialov v vakuumu. Koledarski datum 18. marec tako ostaja opomnik na dvanajst minut, ki so spremenile potek raziskovanja vesolja, in na srečo, ki je tisti dan spremljala pogumnega kozmonavta v njegovem napihnjenem skafandru.