Če danes opazujete Tunizijo, vidite državo, ki se še vedno krčevito bori za demokratične standarde, a njena sodobna pot se je zares začela šele, ko so v Parizu končno pospravili kolonialne zemljevide. Francoski umik iz severne Afrike ni bil plod nenadne razsvetljenosti metropole, temveč posledica neizprosnih pritiskov na terenu in pragmatične ocene, da se vseh požarov hkrati ne da pogasiti. Koledarski datum 20. marec 1956 tako ne predstavlja le konca neke birokratske dobe, ampak trenutek, ko je Tunizija po 75 letih francoskega diktata spet začela dihati s svojimi pljuči.
Dekolonizacija v petdesetih letih je bila vse prej kot urejen proces. Pariz se je takrat krčevito oklepal svojih posesti, a ko je v sosednji Alžiriji izbruhnila brutalna in krvava vojna, so Francozi ugotovili, da dveh front ne bodo zdržali. Ta dan v zgodovini je bil pravzaprav izhod v sili za francosko vlado, ki je raje žrtvovala nadzor nad Tunizijo, da bi poskušala rešiti tisto, kar je bilo zanjo takrat strateško pomembnejše.
Od vojaške invazije do popolne podreditve
Zgodovina tega datuma ima svoje korenine v letu 1881. Takrat je Francija z vojaško silo vkorakala v državo in lokalnega vladarja, bega, prisilila v podpis sporazuma v Bardoju. Tunizija je postala protektorat, kar je bil le lepši izraz za popolno podreditev. Čeprav je beg uradno ostal na prestolu, so vso dejansko moč v rokah držali francoski generalni rezidenti, ki so upravljali finance in zunanjo politiko.
Francoska uprava se ni ustavila le pri politiki; sistematično so izkoriščali naravne vire, predvsem bogata nahajališča fosfatov in najboljšo kmetijsko zemljo. Med pomembnimi dogodki na današnji dan velja izpostaviti, da je bil prav ta gospodarski pritisk gorivo za odpor, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja začela stranka Neo Destour. Pod vodstvom mladega pravnika Habiba Burgibe so Tunizijci z množičnimi stavkami in protesti jasno pokazali, da kolonialnega jarma ne bodo več prenašali.
Gverilci v gorah in diplomati v Parizu
Po drugi svetovni vojni se je pritisk na kolonialne sile stopnjeval po vsem svetu. Ko so Francozi leta 1952 ponovno zaprli Burgibo, se je upor preselil na ulice in v gore. Gverilske skupine, znane kot felage, so začele izvajati sabotaže na infrastrukturi in napadati francoske vojaške patrulje. Razmere so postale nevzdržne, kar je francoskega premierja Pierra Mendèsa Francea poleti 1954 prisililo k poti v Tunis, kjer je obljubil notranjo avtonomijo.
Ta dan v zgodovini označuje vrhunec dvoletnih napornih pogajanj, ki so sledila tej obljubi. Na današnji dan v koledarju, 20. marca 1956, sta francoski zunanji minister Christian Pineau in tunizijski pogajalec Tahar Ben Ammar v Parizu končno podpisala protokol, ki je Tuniziji prinesel popolno suverenost. Francija se je morala umakniti, Tunizija pa je stopila na pot samostojnosti, ki pa je bila vse prej kot mirna.
Konec monarhije in odhod evropskih elit
Tega dne leta 1956 je bila Tunizija na papirju še vedno monarhija pod vladavino bega Muhamada VIII. al-Amina, a bilo je jasno, da so njegovi dnevi šteti. Že julija 1957 je ustavodajna skupščina monarhijo preprosto odpravila, odstavila bega in razglasila republiko. Habib Burgiba je postal prvi predsednik in takoj začel z radikalnimi reformami, ki so državo temeljito preoblikovale.
Osamosvojitev je sprožila tudi velikanski pretres med prebivalstvom. Več kot polovica od 255.000 evropskih naseljencev, večinoma Francozov in Italijanov, je v strahu pred negotovo prihodnostjo zapustila državo. Ta eksodus je povzročil resen kadrovski primanjkljaj, saj je država čez noč ostala brez velikega dela zdravnikov, učiteljev in inženirjev. Nova vlada je morala v rekordnem času izobraziti lasten kader, da bi preprečila popoln zlom javnih institucij.
Zgodovina današnjega dne je prinesla tudi eno najnaprednejših zakonodaj v arabskem svetu. Burgiba je uvedel zakonik o osebnem statusu, ki je prepovedal poligamijo in ženskam podelil volilno pravico, kar je bilo za tisti čas in prostor revolucionarno. Kljub temu se je njegova vladavina sčasoma sprevrgla v avtoritarno vodenje, ki je trajalo vse do leta 1987. Takrat ga je v nekrvavem udaru zamenjal Zine El Abidine Ben Ali, s čimer se je končalo prvo poglavje tunizijske neodvisnosti, ki se je začelo prav na ta datum v koledarju.
