Ko danes opazujemo Pariz, si težko predstavljamo, da so njegove ulice pred dobrim stoletjem in pol prekrivala trupla, zrak pa je bil gost od dima gorečih palač. Zgodovina tega datuma nas opominja, da se veliki družbeni pretresi redko zgodijo načrtovano; običajno so rezultat kombinacije ponižanja, lakote in popolne izgube zaupanja v oblast. 18. marec 1871 ni bil le še en nemiren dan v francoski prestolnici, temveč trenutek, ko so navadni ljudje, siti vojn in revščine, preprosto rekli, da imajo dovolj.

Ta koledarski datum označuje začetek Pariške komune, fascinantnega dvomesečnega obdobja, ko so mestu vladali delavci, umetniki in radikalci. Vse se je začelo s ponižujočim porazom proti Prusom. Pariz je bil mesece pod obleganjem, ljudje so jedli podgane in živali iz živalskega vrta, medtem ko je elita v Versaillesu kovala načrte za mir, ki bi še dodatno obremenil že tako obubožano ljudstvo. Ko je vlada Adolpha Thiersa poskušala ljudem odvzeti še tisto malo dostojanstva, ki jim je ostalo – njihove topove –, se je sod smodnika vnel.

Usodna napaka na Montmartru

Vse se je zlomilo v zgodnjih jutranjih urah na hribu Montmartre. Thiers je poslal redno vojsko, da bi zasegla topove narodne garde. Ti topovi niso bili državna last v klasičnem smislu; Parižani so jih kupili z lastnimi prispevki, da bi branili mesto pred Prusi. Ko so vojaki poskušali odpeljati orožje, so jim pot zaprle ženske, ki so se prve zbudile in odšle po kruh. Nastala je napeta situacija, ki bi se lahko končala mirno, če general Claude Lecomte ne bi izgubil živcev.

Lecomte je svojim možem trikrat ukazal, naj streljajo v neoboroženo množico. Namesto da bi pritisnili na petelin, so vojaki obrnili puške in se pobratili z ljudstvom. Tega dne leta 1871 se je avtoriteta države sesula v nekaj urah. Uporniki so Lecomta in generala Clément-Thomasa ujeli ter ju ustrelili na enem izmed pariških dvorišč. To je bil trenutek brez vrnitve; kri je bila prelita in pot v državljansko vojno odprta.

Ko vlada pobegne, nastopi ljudstvo

Thiers, ki je uvidel, da nima več nadzora nad lastno vojsko, je sprejel tvegano odločitev. Ukazal je takojšen umik vseh uradnikov in vojakov iz Pariza v Versailles. Mesto je čez noč postalo politični vakuum. Oblast je v roke vzel Centralni komite narodne garde, ki pa se ni želel oklicati za diktatorja. Namesto tega so za 26. marec razpisali volitve. Današnji dan v koledarju nam pokaže, kako hitro se lahko vzpostavi nova ureditev, ko stara preprosto izgine.

V svet komune so bili izvoljeni ljudje, ki prej niso imeli nobene možnosti za vstop v visoko politiko: čevljarji, tiskarji, zdravniki in novinarji. Med njimi so bili privrženci Louisa Augusta Blanquija, ki je bil takrat sicer v zaporu, a je njegova radikalna vizija socializma močno vplivala na dogajanje. Pariz je postal laboratorij za ideje, ki so se takrat zdele popolnoma nepredstavljive, danes pa so del našega vsakdana.

Radikalni odloki in sežig giljotine

V tistih nekaj tednih je komuna sprejela ukrepe, ki so bili za tisti čas svetlobna leta pred drugimi državami. Cerkev so ločili od države, ukinili so nočno delo v pekarnah in zamrznili najemnine. Pomembni dogodki na današnji dan vključujejo tudi prenos zapuščenih tovarn v roke delavskih zadrug. Ljudje so dejansko začeli upravljati svoje delo.

Simbolika je bila za komunarje ključna. 6. aprila so na ulice privlekli giljotino in jo javno zažgali, s čimer so želeli pokazati, da je obdobje državnega terorja končano. Maja so podrli še Vendômski steber, simbol Napoleonovega militarizma. Medtem ko so se Parižani ukvarjali z reorganizacijo družbe, pa se je v Versaillesu kopičila vojska, ki ni nameravala dopustiti, da bi ta eksperiment uspel.

Krvavi konec in tisoči mrtvih

Konec je bil brutalen in hiter. 21. maja so vladne sile vdrle v mesto skozi nezavarovana vrata Saint-Cloud. Kar je sledilo, je v zgodovino zapisano kot "krvavi teden". Versajska vojska pod poveljstvom maršala MacMahona ni poznala usmiljenja. Vojaki so pobijali vsakogar, ki je bil videti kot delavec ali je imel na rokah sledi smodnika. Pariz se je spremenil v pekel.

Uporniki so v obupu zažgali mestno hišo in palačo Tuileries. Ogenj je uničil neprecenljive arhive in umetnine. Na današnji dan v zgodovini se spominjamo procesa, ki je v enem tednu terjal med 10.000 in 20.000 življenj. Usmrtitve so bile serijske, trupla pa so kopičili po parkih in trgih.

Zadnji streli na pokopališču

Zadnji organiziran odpor se je končal 28. maja ob zidu pokopališča Père Lachaise. Tam so vojaki ob zid postavili zadnjih 147 branilcev in jih postrelili. S tem se je vojaški del upora končal, začelo pa se je obdobje maščevanja. Več kot 43.000 ljudi je končalo v ujetništvu, mnogi v nečloveških razmerah na pontonih in v taboriščih.

Približno 4.500 preživelih so naložili na ladje in jih deportirali v Novo Kaledonijo. Domov so se smeli vrniti šele leta 1880, ko je bila končno razglašena amnestija. Današnji datum v koledarju tako ostaja opomin na to, kako visoko ceno plača ljudstvo, ko se odloči izzvati obstoječi red, in kako neizprosen je lahko odgovor tistih, ki se bojijo izgube moči.