Pariz, marec 1956: Ko je Maroko Franciji dokončno rekel "dovolj"

Če danes obiščete Casablanco ali Rabat, boste hitro opazili, da francoščina ostaja jezik elite in posla, a politična realnost je že skoraj sedem desetletij povsem drugačna. Medtem ko se je sosednja Alžirija sredi petdesetih let prejšnjega stoletja utapljala v brutalni vojni, ki je razdirala francosko družbo, je Maroko ubral pot, ki bi jo danes označili za mojstrovino diplomacije in pritiska ulice. 2. marca 1956 sta v Parizu francoska vlada in sultan Mohamed V. podpisala dokument, ki je končal 44-letno obdobje protektorata. Francija se je morala sprijazniti, da je čas kolonialnih imperijev nepreklicno potekel.

Maroški uspeh ni bil naključje, temveč posledica dejstva, da Pariz preprosto ni mogel več gasiti požarov na vseh frontah hkrati. Po ponižujočem porazu v Indokini in ob naraščajočem kaosu v Alžiriji je bila izguba Maroka za Francoze strateški umik, s katerim so poskušali rešiti vsaj tisti del ugleda, ki jim je še ostal v severni Afriki. Maroška sposobnost, da izkoristijo francosko šibkost brez totalne vojne, je bila ključna za stabilnost države v naslednjih desetletjih.

Od feškega diktata do popolne blokade

Vse se je začelo leta 1912 s Feškim sporazumom. Takrat je sultanat uradno postal francoski protektorat, kar je v praksi pomenilo, da je Pariz prevzel nadzor nad državo. Francoski generalni rezidenti, začenši z maršalom Hubertom Lyauteyjem, so sicer gradili ceste in železnice, a so hkrati izkoriščali nahajališča fosfatov in si prilaščali najboljša kmetijska zemljišča. Sultan je bil le figura za verske obrede, medtem ko so o vsem pomembnem odločali francoski uradniki.

Nacionalni ponos se je prvič močneje odrazil leta 1944. Stranka Istiqlal (Neodvisnost) je takrat objavila manifest, v katerem ni več prosila za reforme, temveč je zahtevala popoln odhod tujcev. Ko je sultan Mohamed V. tiho podprl te zahteve, je postalo jasno, da se stara kolonialna ureditev podira. Francoska administracija je namesto dialoga izbrala silo, kar se ji je kasneje vrnilo kot bumerang.

Usodna napaka: Sultan v izgnanstvu

Avgusta 1953 so Francozi storili potezo, ki velja za eno največjih političnih napak tistega časa. Sultana Mohameda V. so z družino vred na silo naložili na letalo in ga izgnali, najprej na Korziko, nato pa na oddaljeni Madagaskar. Na njegovo mesto so postavili marioneto, Mohameda Ben Arafo, ki pa ga Maročani niso hoteli priznati za vladarja. Pariz je menil, da bo z odstranitvijo voditelja zadušil upor, a je namesto tega sprožil ljudsko vstajo.

Ulice so eksplodirale. "Revolucija kralja in ljudstva" je prinesla stavke, sabotaže in nenehne napade na francoske cilje. Francoska vojska, raztegnjena med Alžirom in jugovzhodno Azijo, je ugotovila, da Maroka ne more več nadzorovati. Sultan v izgnanstvu je postal močnejši simbol odpora, kot bi bil kdajkoli v svoji palači v Rabatu.

Vrnitev zmagovalca in pariški podpis

Novembra 1955 je Pariz popustil. Sultanu so dovolili vrnitev, kar se je sprevrglo v eno največjih zmagoslavij v zgodovini države. Ko je Mohamed V. stopil na maroška tla, je bil protektorat le še mrtva črka na papirju. Pogajanja z zunanjim ministrom Antoinom Pinayjem so bila le še formalnost, ki je vodila do zgodovinskega 2. marca 1956.

S podpisom skupne deklaracije v Parizu je Francija uradno priznala neodvisnost Maroka. Razveljavili so sporazum iz leta 1912, država pa je dobila pravico do lastne vojske in diplomacije. Francozi so v dokument vrinili besedo "soodvisnost", s čimer so poskušali zaščititi svoje naseljence in gospodarske interese, a vpliv Pariza je od tistega dne le še upadal.

Sestavljanje razbite države

Osamosvojitev od Francije ni pomenila, da je bil Maroko takoj ozemeljsko celovit. Država je bila takrat razdeljena: Francozi so nadzorovali osrednji del, Španci severni Rif in dele juga, Tanger pa je bil mednarodna cona pod nadzorom več velesil. Maroška diplomacija je morala vložiti še precej truda, da je te dele dobila nazaj.

  • April 1956: Madrid podpiše sporazum o umiku s severa, a obdrži Ceuto in Melillo.
  • Oktober 1956: Tanger preneha biti mednarodno območje in se vrne pod maroško upravo.
  • Avgust 1957: Mohamed V. se uradno razglasi za kralja in s tem posodobi monarhijo.

Maroko je postal član Združenih narodov 12. novembra 1956, kar je bil končni dokaz, da je država spet gospodar svoje usode. Za razliko od mnogih drugih afriških držav, ki so po odhodu kolonizatorjev zapadle v kaos, je Maroko pod vodstvom Mohameda V. ohranil stabilnost. Kralj je svojo politično težo potrdil tudi z dejstvom, da je kljub pritisku Francozov med drugo svetovno vojno zavrnil izročitev maroških Judov vichyjskemu režimu, kar mu je v domovini prineslo status nesporne avtoritete.