Od Pariza Bližnjega vzhoda do teokracije: Iran leta 1979

Ko se "otok stabilnosti" potopi: lekcije iranskega leta 1979

Če bi danes vprašali naključnega mimoidočega, kaj si misli o Iranu, bi verjetno najprej slišali besede, kot so jedrski program, sankcije ali verski konservativizem. Toda tisti, ki imamo v spominu malo več prahu preteklosti, vemo, da ni bilo vedno tako. Teheran je bil nekoč "Pariz Bližnjega vzhoda", kjer so se v klubih vrtele zahodne plošče, elita pa je živela v nekakšnem nadrealističnem mehurčku modernosti. Pa vendar se prav v tem blišču skriva ključ za razumevanje današnjega kaosa v regiji. Razkol, ki se je zgodil leta 1979, ni le zgodovinska lekcija za učbenike; je zgodba o tem, kaj se zgodi, ko oblast izgubi stik z realnostjo na ulici.

Resnica je, da nas dogodki izpred dobrih štiridesetih let še vedno držijo za vrat. Iranska revolucija je bila tektonski premik, ki je na novo zarisal meje dopustnega v mednarodni politiki. Vsakič, ko danes spremljamo napetosti v Perzijskem zalivu, pravzaprav beremo podčrtaje pod tistimi hladnimi februarskimi dnevi, ko se je zrušila tisočletna monarhija.

Arhitekt lastnega propada: šahova slepa pega

Samo leto dni pred koncem je ameriški predsednik Jimmy Carter v nekem, za današnje oči precej naivnem govoru Iran označil za "otok stabilnosti". Kako se je lahko svetovni obveščevalni vrh tako kolosalno zmotil? Odgovor verjetno tiči v klasični pasti avtoritarnih režimov: če dovolj dolgo poslušaš samo tisto, kar želiš slišati, postaneš gluh za grmenje, ki prihaja iz predmestij.

Mohammad Reza Pahlavi ni bil nek naključen tiran. Bil je človek z vizijo, morda celo preveliko za svojo državo. Njegova t. i. "bela revolucija" je sicer na papirju bila videti fantastično – opismenjevanje, volilna pravica za ženske, reforma kmetijstva. A v praksi? V praksi je bilo vse to vsiljeno s kirurško hladnostjo. Medtem ko se je cesarica Farah Diba smehljala z naslovnic zahodnih modnih revij, je iranski kmet, ki so mu vzeli zemljo v imenu "progresa", gledal v prazne roke. Pahlavi je hotel skočiti neposredno v 21. stoletje, ne da bi ugotovil, da so njegovi ljudje še vedno z nogami trdno v tradicionalnem šiizmu. Ni šlo le za denar; šlo je za dušo naroda, ki se je počutila prodano.

Zabava v puščavi, ki je prelila čašo

Če iščete trenutek, ko je šah dokončno izgubil ljudstvo, ga boste našli v pesku Perzepolisa leta 1971. Proslava 2500-letnice Perzijskega imperija je bila morda najbolj naduta zabava v zgodovini človeštva. Medtem ko so kmetje v okolici čakali na prepotrebno pomoč zaradi suše, je šah uvažal hrano iz pariškega Maxima, hladil šampanjec in gostil modro kri sveta. Za navadne državljane do tja niso vodile nobene poti. Ta dogodek je bil jasen signal: monarh ne vlada Irancem, ampak svojemu fantazijskemu svetu. In takšne šale ljudstvo ne pozabi zlepa.

Ko tehnologija sreča tradicijo: kasetna revolucija

Na drugi strani fronte je stal človek, ki bi po vseh pravilih moral biti relikt preteklosti. Ajatola Homeini, asket v črni halji, je iz izgnanstva v Franciji vodil vojno, ki je zahodni analitiki niso razumeli. Mnogi so ga podcenjevalno videli kot nekakšnega "šiitskega Gandhija", ki bo le pomiril strasti in odšel v samoto. Kakšna zmota!

Homeini je bil mojster propagande, tiste analogne. Medtem ko je šah nadzoroval bleščeče televizijske studie, je ajatola osvojil ljudstvo prek – verjeli ali ne – avdiokaset. Njegove pridige so tihotapili v državo, jih presnemavali v kleteh in vrteli na bazarjih. Govoril je o "zahodnem strupu" (Gharbzadegi) in o vrnitvi k osnovam. Bil je glas vsega tistega, kar je šahov režim poskušal poteptati pod bleščečim lakom modernizacije. V tistem trenutku se je v Iranu zgodilo nekaj unikatnega: revolucija nizke tehnologije je na kolena spravila vojaški stroj, opremljen z najsodobnejšim ameriškim orožjem.

Zadnjih deset dni in tišina pušk

Januarja 1979 se je zavesa začela spuščati. Šah, uničen od raka in razočaranja, je 16. januarja zapustil državo pod pretvezo počitnic. Vsi so vedeli – to je konec. Ko je 1. februarja na letališču Mehrabad pristalo letalo s Homeinijem, se je zdelo, da se je ustavil čas. Večmilijonska množica, ki ga je pričakala, ni bila le politična podpora; bila je verska ekstaza.

Zanimivo je spremljati tistih kritičnih "deset dni zore". Zadnji ostanki stare garde so poskušali obdržati nadzor, a vojska, ta mogočen steber šahove moči, je preprosto izpuhtela. Vojaki niso želeli streljati na lastne sorodnike, ki so jim v cevi pušk zatikali cvetje. 11. februarja je vojaški vrh razglasil nevtralnost in v tistem hipu se je tisočletna monarhija sesula kot hišica iz kart. Brez velikega spektakla, zgolj z dokončnim spoznanjem, da starega reda ni več.

Tukaj pa pride do izraza stara ljudska modrost, da revolucija najraje poje svoje lastne otroke. Tisti, ki so januarja skupaj korakali – liberalci, komunisti in islamisti – so se hitro znašli na nasprotnih bregovih. Homeini ni izgubljal časa. Prek revolucionarnih sodišč so hitro "pospravili" šahove generale, kmalu zatem pa so prišli na vrsto še vsi tisti zavezniki, ki so sanjali o demokraciji zahodnega tipa. Teokracija se ni rodila čez noč, bila je sistematično zgrajena na ruševinah šahove tajne policije SAVAK.

Zapuščina, ki nas še vedno bega

Iranska zgodba leta 1979 je več kot le kronika padca nekega kralja. Je opomin, da v politiki vakuum ne obstaja. Ko se država sesuje, prostor vedno zavzame najbolj organizirana in brezkompromisna sila. Danes, ko gledamo generacije mladih Irancev, ki znova iščejo svojo pot, ne moremo spregledati ironije: borijo se za tiste osnovne svoboščine, ki so bile pred štiridesetimi leti žrtvovane na oltarju "čiste" revolucije.

Ali je bila neodvisnost od Zahoda vredna izolacije, ki traja že desetletja? Na to vprašanje zgodovina še ni podala končnega odgovora. Dejstvo pa ostaja, da Iran od tega leta naprej ni več le država, ampak simbol upora, ki je nepovratno spremenil svetovno ravnovesje moči. Odprto ostaja le vprašanje, kdaj se bo kolo zgodovine znova zavrtelo do točke, ko bodo ulice Teherana namesto kaset in sloganov zahtevale nekaj povsem novega.