Od bankrota do bogastva: Dan, ko je v Arabiji brizgnila nafta

Ko danes na bencinskih servisih godrnjamo nad cenami goriva, le redko pomislimo na to, da svetovni energetski red dejansko temelji na enem samem trmoglavcu in njegovi vrtini sredi puščave. Če bi se ameriški geologi leta 1938 vdali obupu, bi bila Savdska Arabija danes verjetno še vedno le prostrana puščava, odvisna od peščice romarjev, geostrateška slika Bližnjega vzhoda pa bi bila neprepoznavna.

Zgodba o vrtini Dammam št. 7 ni le suhoparen zgodovinski podatek, ampak lekcija o tem, kako lahko ena sama odločitev spremeni usodo celotnega naroda. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila kraljevina Abdulaziza Ibn Sauda na robu bankrota. Svetovna gospodarska kriza je udarila tam, kjer je najbolj bolelo – po prihodkih od romarjev, ki so potovali v Meko in Medino. Brez tega denarja je bila kraljeva blagajna prazna, država pa v resnih težavah.

Hazarderji v pesku in propadli poskusi

Leta 1933 je ameriška družba Standard Oil of California (SoCal) s kraljem podpisala pogodbo, ki je takrat zvenela kot precejšnja loterija. Geologi so se v neznosni vročini, kjer so termometri redno kazali čez 40 stopinj Celzija, borili s peskom in opremo, a rezultati so bili porazni. Prvih šest vrtin je bilo popolnih polomij. Nekatere so bile suhe, druge so se sesedle same vase.

V San Franciscu so direktorji že začeli izgubljati živce. Vlaganje tisočev dolarjev v prazno luknjo sredi ničesar ni bila ravno bleščeča poslovna strategija. Dejansko so bili leta 1937 le korak stran od tega, da spakirajo kovčke in Savdsko Arabijo prepustijo njeni usodi. To bi bila verjetno ena največjih poslovnih napak v zgodovini.

Max Steineke: Človek, ki ni hotel odnehati

Tukaj v zgodbo vstopi Max Steineke. Glavni geolog ni bil človek, ki bi slepo sledil navodilom iz varne pisarne na drugem koncu sveta. Imel je izjemen geološki občutek. Bil je prepričan, da morajo vrtati globlje, mimo vseh plasti, ki so jih poznali dotlej. Ko so mu nadrejeni svetovali, naj odneha, je Steineke vztrajal pri svojem.

Decembra 1936 so začeli vrtati vrtino št. 7. Delo je bilo peklensko. Svedri so se zatikali, oprema se je kvarila, pesek je bil povsod. A Steineke se ni vdal. Verjel je v svojo teorijo o "arabski coni", ki naj bi ležala globoko pod apnencem. Njegova trma je bila tisto, kar je ločilo popoln polom od zgodovinskega uspeha.

Trenutek, ko je brizgnilo črno zlato

Preboj se je zgodil 4. marca 1938. Na globini 1440 metrov je iz zemlje končno bruhnila nafta. In to ne le majhen curek, ampak velike, komercialno zanimive količine. Prvi dan so načrpali 1.585 sodčkov, čez nekaj dni pa že skoraj 4.000. To ni bila več le sreča, temveč dokaz, da pod nogami savdskih beduinov leži nepredstavljivo bogastvo.

Učinek je byl takojšen. Kar je bilo prej le tvegano podjetje, se je čez noč spremenilo v mrzlično gradnjo infrastrukture. Maja 1939 je kralj Abdulaziz osebno odprl ventil na prvem tankerju v pristanišču Ras Tanura. S tem dejanjem se je začela znamenita naveza med ZDA in Savdsko Arabijo – nafta za varnost – ki še danes kroji svetovno politiko.

Od puščavskih šotorov do nebotičnikov

Brez Dammama št. 7 ne bi bilo podjetja Aramco, kot ga poznamo danes. Leta 1944 se je podjetje preimenovalo v Arabian American Oil Company in postalo motor razvoja. Denar, ki je začel pritekati, je kraljestvu omogočil, da je iz srednjeveških razmer preskočilo naravnost v modernizacijo. Ceste, bolnišnice in šole so zrasle tam, kjer so prej poznali le pesek in kamele.

Zanimivo je, da vrtina ni bila le kratkotrajen uspeh. "Vrtina blaginje", kot jo je poimenoval kralj, je nafto neutrudno dajala polnih 44 let. Ko so jo leta 1982 končno zaprli, je za sabo pustila impresivno številko: 32 milijonov proizvedenih sodčkov nafte. Danes tam stoji spomenik, ki opominja na čase, ko je bila usoda svetovnega gospodarstva odvisna od enega samega svedra in neomajnega geologa.