Ko danes opazujemo napete odnose med Washingtonom in Pekingom, se zdi skoraj neverjetno, da je pred dobrimi petimi desetletji ameriški predsednik v kitajski prestolnici nazdravljal s kitajskimi komunisti. Richard Nixon, človek, ki je svojo kariero zgradil na neizprosnem preganjanju rdeče nevarnosti, je februarja 1972 izvedel politično akrobacijo, ki bi jo danes označili za popolnoma nemogočo. Njegov pristanek v Pekingu ni bil le protokolarni obisk, temveč hladna, preračunljiva igra šaha, ki je za vedno razbila monolitnost komunističnega bloka.

Nixonov obisk je bil vrhunec operacije, ki je bila bolj podobna vohunskemu romanu kot klasični diplomaciji. Henry Kissinger, takratni svetovalec za nacionalno varnost, je julija 1971 med obiskom Pakistana uprizoril "želodčne težave", se umaknil iz javnosti in skrivaj odletel v Peking, da bi pripravil teren. ZDA do tistega trenutka uradno sploh niso priznavale vlade v Pekingu, temveč so vztrajale, da je legitimna Kitajska tista na Tajvanu pod vodstvom Čjang Kajšeka.

Gesta, ki je popravila diplomatsko ponižanje

Ko se je Air Force One 21. februarja 1972 ustavil na pekinški stezi, Nixon ni čakal na protokol. Še preden je stopil na trdna tla, je iztegnil roko proti premierju Džou Enlaju. Ta poteza ni bila naključna ali zgolj vljudnostna. Bila je neposreden odgovor na dogodek iz leta 1954, ko je ameriški državni sekretar John Foster Dulles v Ženevi javno in demonstrativno zavrnil roko istemu kitajskemu politiku.

Kitajci, ki izjemno cenijo spoštovanje in "obraz", tega ponižanja niso pozabili skoraj dve desetletji. Nixon je s tem odločnim stiskom roke pred kamerami takoj razbil led. Džou Enlaj je kasneje v ožjih krogih priznal, da je prav ta trenutek omogočil, da so se pogovori sploh premaknili z mrtve točke. Brez te simbolike bi bila vsa Kissingerjeva tajna potovanja verjetno zaman.

Mao Cetung in avtoriteta iz študijske sobe

Čeprav je bil urnik obiska natančno začrtan, so Kitajci že prvi dan poskrbeli za zmedo. Le nekaj ur po prihodu so Nixona obvestili, da ga želi videti Mao Cetung. Mao je bil takrat že resno bolan, otekel in je težko govoril, zato srečanje sploh ni bilo zagotovljeno. Nixon in Kissinger sta bila praktično nemudoma prepeljana v Maovo zasebno študijsko sobo, polno knjig in rokopisov.

Pogovor je trajal približno eno uro, a kdor bi pričakoval konkretne politične dogovore, bi bil razočaran. Mao je govoril v prispodobah, se šalil na račun lastnega zdravja in razpravljal o filozofiji. Vendar je bil namen srečanja drugje. S tem ko je Mao sprejel "vrhovnega imperialista", je dal svoji administraciji in celotni Kitajski jasno dovoljenje za sodelovanje z Američani. To je bila ključna legitimacija, ki je Džou Enlaju odvezala roke za težka pogajanja v naslednjih dneh.

Strateški trikotnik: kako pritisniti na Moskvo

V ozadju vse te simbolike je stala brutalna realpolitika. Odnosi med Kitajsko in Sovjetsko zvezo so bili leta 1972 na najnižji točki; le tri leta prej so na reki Usuri celo pokali streli med obema komunističnima silama. Nixon je ta razkol izkoristil mojstrsko. Z vzpostavitvijo stika s Pekingom je Washington ustvaril situacijo, v kateri sta se Moskva in Peking bolj bala drug drugega kot pa Amerike.

Ta manever je takoj obrodil sadove. Sovjetski voditelj Leonid Brežnjev je ob pogledu na Nixona v Pekingu postal živčen. Bal se je kitajsko-ameriškega zavezništva, zato je le nekaj mesecev kasneje sam povabil Nixona v Moskvo. Rezultat je bil podpis sporazuma SALT I o omejevanju jedrskega orožja. Nixonu je uspelo nekaj, kar se je zdelo nemogoče: hkrati se je pogajal z obema največjima sovražnikoma in ju prisilil v popuščanje.

Tajvansko vprašanje in Šanghajski komunike

Največji oreh je bil, pričakovano, Tajvan. Kitajska je zahtevala popoln umik Američanov z otoka, česar Nixon ni mogel storiti brez hudih političnih posledic doma. Rešitev so našli v Šanghajskem komunikeju, objavljenem 27. februarja, ki je mojstrovina diplomatske dvoumnosti.

ZDA so v dokumentu zapisale, da se zavedajo, da vsi Kitajci na obeh straneh Tajvanske ožine trdijo, da obstaja le ena Kitajska. S tem ko tej trditvi niso neposredno oporekale, so Kitajcem omogočile, da so ohranili dostojanstvo, Američanom pa, da so obdržali neformalne stike s Tajvanom. Ta besedna igra ostaja temelj ameriško-kitajskih odnosov še danes, čeprav so polne diplomatske odnose vzpostavili šele leta 1979 pod Jimmyjem Carterjem.

Nixon je ob koncu obiska dejal, da je bil to "teden, ki je spremenil svet". In čeprav so predsedniške izjave pogosto polne pretiravanj, je imel v tem primeru prav. Geopolitična arhitektura se je v tistih sedmih dneh sesula in na novo sestavila. Ironično je, da je prav Nixon, ki je kasneje neslavno odstopil zaradi afere Watergate, s tem obiskom dosegel svoj največji zunanjepolitični uspeh. Konkretna posledica njegovega pekinškega potovanja je bila vidna že maja istega leta, ko je v Moskvi podpisal zgodovinske sporazume o razorožitvi, kar bi bilo brez "kitajske karte" v njegovem rokavu praktično neizvedljivo.