Milan Klemenčič: Vizionar, ki je slovenske lutke postavil na oder

Ko danes stopite v Lutkovno gledališče Ljubljana, verjetno ne razmišljate o tem, da se je vse skupaj začelo v dnevni sobi nekega slikarja v Šturjah pri Ajdovščini. Lutke so bile konec 19. stoletja v naših krajih zgolj cenena sejemska zabava za otroke, nekaj, kar je sodilo med akrobate in prodajalce sladkorne pene. Milan Klemenčič, rojen 7. marca 1875 v Solkanu, je to podcenjevalno podobo lastnoročno sesul. Bil je človek, ki je razumel, da lahko lesena figura na nitki izrazi več tragike kot marsikateri igralec iz mesa in krvi.

Od beneških akademij do domačega "teatrina"

Klemenčič ni bil ljubiteljski rezbar, temveč šolan umetnik. Študij slikarstva v Benetkah in Münchnu mu je odprl oči za evropsko avantgardo, kjer so lutko že začeli dojemati kot resen medij. Ko se je vrnil domov, je svoje likovno znanje prelil v izdelavo marionet. To niso bili okorni leseni kosi, temveč anatomsko natančne figure z dodelanimi obrazi in kostumi, ki bi jih lahko razstavljali v galerijah.

Njegov pristop je bil za tisti čas skoraj obseden s podrobnostmi. V svojem domu je zgradil miniaturni oder, ki ga je poimenoval "teatrino". Čeprav je bil majhen, je imel vse: premišljeno osvetljavo, menjavo kulis in tehnično dovršen sistem vodil. Klemenčič je vedel, da brez prave atmosfere lutka ostane le igrača. Ravno ta perfekcionizem ga je ločil od dotedanjih potujočih lutkarjev, ki so stavili le na preprosto komiko.

Dan, ko je lutka odrasla

Zgodovinski prelom se je zgodil 22. decembra 1910. V svoji hiši v Šturjah je Klemenčič uprizoril dramo Smrt Tintagilova, ki jo je napisal Maurice Maeterlinck. Izbira besedila je bila provokativna in drzna. Namesto pričakovanih otroških prigod je občinstvu postregel s simbolistično dramo za odrasle. To je bila prva slovenska marionetna predstava, ki je lutkarstvo postavila ob bok "velikemu" gledališču.

Predstava je bila sprva namenjena le ozkemu krogu znancev, a se je glas o mojstrovini hitro razširil. Klemenčič je sam upravljal zahtevne marionete na nitkah, kar je zahtevalo kirurško natančnost. Vsak gib je moral biti usklajen z dramskim besedilom. S tem je dokazal, da majhen oder ne pomeni majhne umetnosti, ampak zgolj večjo koncentracijo talenta na kvadratni meter.

Ljubljanska leta in rojstvo Gašperčka

Po koncu prve svetovne vojne se je Klemenčič preselil v Ljubljano, kjer je leta 1920 ustanovil Slovensko marionetno gledališče. Njegov novi dom je postala dvorana hotela Union. Tu je slovensko občinstvo spoznalo Gašperčka, lik, ki je hitro postal sinonim za ljudski humor in bistroumnost. Klemenčič je bil pri svojem delu režiser, scenograf, kostumograf in tehnični vodja hkrati.

Klemenčič se ni ustavil le pri lutkah. Bil je tudi pionir barvne fotografije na Slovenskem, kar kaže na njegovo nenehno potrebo po raziskovanju vizualnih medijev. Svojega znanja ni ljubosumno čuval, temveč ga je prenesel na Jožeta Pengova. Brez te mentorske vezi slovensko lutkarstvo po drugi svetovni vojni verjetno nikoli ne bi doseglo takšne mednarodne ravni, kot jo poznamo danes.

Danes originalne Klemenčičeve lutke, vključno z legendarnim Gašperčkom, počivajo v Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu. Njegova vizija je dobila nov zagon leta 1984, ko so strokovnjaki rekonstruirali predstavo Smrt Tintagilova in s tem potrdili, da so bile njegove tehnične rešitve pred več kot stoletjem vizionarske. Milan Klemenčič je v Ljubljani umrl 5. februarja 1957, le nekaj let po tem, ko je lutkarstvo pri nas postalo polnopravna institucionalna umetnost.