Če bi se sredi februarja 1741 sprehodili po hodnikih dunajskega Hofburga, ne bi začutili carskega ponosa, temveč vonj po tihi paniki in negotovosti. Medtem ko danes Marijo Terezijo poznamo kot mogočno "mater narodov" s portretov, je bila tisto zimo le triindvajsetletna ženska na majavem prestolu, ki so ji volkovi z vseh strani že stregli po življenju. Prav ti kritični dnevi okoli 18. februarja so bili tisti trenutek "biti ali ne biti", ki je določil usodo Srednje Evrope za naslednji dve stoletji.

Zima, ko je papir izgubil proti topovom

Evropa leta 1741 ni bila prostor za naivne. Komaj nekaj mesecev po smrti očeta Karla VI. je mlada vladarica spoznala, da mednarodne pogodbe in tista znamenita pragmatična sankcija, s katero naj bi ji oče zagotovil prestol, niso vredne niti toliko kot pergament, na katerem so bile zapisane. Friderik II. Pruski, ki bo kasneje postal njen največji sovražnik – je brez sramu vkorakal v Šlezijo.

Do 18. februarja je na Dunaju dokončno počil mehurček diplomatskih iluzij. Poročila s fronte so bila neizprosna: Prusi so se vkopali, dunajski diplomati pa so še vedno mrzlično pisali protestna pisma, ki jih nihče ni bral. Francija je v ozadju že brusila nože in si ogledovala dele habsburškega imperija. Za takratne monarhe je bila Marija Terezija zgolj administrativna napaka, začasna figura, ki bo ob prvem resnem pritisku klonila. A prav tu se skriva tisti "ampak", ki zgodovino loči od suhoparnih kronik. Podcenjevanje nekoga, ki nima več česa izgubiti, je bila njihova usodna napaka.

Tvegana stava na stare sovražnike

Kaj storiš, ko te zahodni zavezniki pustijo na cedilu, severne meje pa pokajo po šivih? Marija Terezija je naredila nekaj, kar je mejilo na politični samomor: obrnila se je na vzhod. Odnosi med Dunajem in madžarskim plemstvom so bili takrat vse prej kot rožnati. Spomin na Rákoczijev upor in desetletja madžarskega upora proti habsburškemu absolutizmu je bil še kako živ.

Vendar se je prav v tistih mrzlih februarskih dneh v mladi vladarici izoblikoval pragmatizem, ki ga njeni predhodniki niso premogli. Namesto da bi Madžarom ukazovala z dunajskega balkona, je ugotovila, da bo morala postati ena izmed njih. Dokumenti iz tistega časa kažejo na fascinanten prehod: od obupane naslednice do preračunljive strateginje. Razumela je, da če želi dobiti na razpolago njihove sablje, mora najprej priznati njihove privilegije. To ni bila le vojaška nuja, temveč priprava na tisto legendarno kronanje v Bratislavi, kjer se je kasneje zgodil eden najbolj čustvenih preobratov v evropski politiki.

Zakulisje: noseča vladarica in psihološka vojna

Zgodovinske knjige nas rade hranijo s prizorom iz septembra istega leta, ko Madžari zmečejo kape v zrak in z goli meči kričijo: "Vitam et sanguinem!" A prava drama se je odvijala februarja, daleč od oči javnosti. Marija Terezija je bila takrat v visoki nosečnosti (le mesec pozneje je rodila bodočega cesarja Jožefa II.).

Predstavljajte si to sceno: medtem ko se bori z nosečnostjo in fizično izčrpanostjo, osebno prebira poročila o razpoloženju madžarskih magnatov. Iskala je šibke točke, preučevala, kdo je podkupljiv in koga vodi čast. To ni bil spontan izliv čustev, kot radi verjamemo, ampak hladno vodena psihološka kampanja. Simbolika je bila njeno najmočnejše orožje. Vedela je, da bo morala popustiti pri davkih, če želi dobiti vojsko. Ta pripravljenost na kompromis, ko so vsi okoli nje pričakovali togost, je bila tista tiha zmaga, ki je dejansko rešila imperij.

Kaj če bi tistega februarja odnehala?

Bratislava, takratni Pressburg, je bila le končna postaja poti, ki se je začela s temi težkimi februarskimi dnevi na Dunaju. Da Marija Terezija takrat ni pobegnila v varno zavetje samostana ali vlogo vladarja prepustila svojemu možu Francu Štefanu (kar bi marsikateri dvorjan tistega časa pozdravil z olajšanjem), priča o jekleni volji, ki se v politiki pojavi enkrat na stoletje.

Njena februarska odločnost ni bila zgolj trma; bila je vizija. V tistih dneh se je reševalo vprašanje, ali bo habsburška dediščina razpadla na prafaktorje ali pa se bo preoblikovala v nekaj novega, bolj fleksibilnega. Brez tiste zimske strategije se verjetno nikoli ne bi pogovarjali o šolskih reformah ali uvajanju krompirja, saj monarhije preprosto ne bi bilo več.

Danes se nam zdi preživetje tiste države samoumevno, a resnica je, da je vse viselo na tanki niti ene same osebe. Zanimivo bi bilo vprašati današnje voditelje, koliko so se pripravljeni žrtvovati v trenutkih, ko logika pravi, da je poraz neizbežen. Marija Terezija nam je pustila lekcijo, ki presega zgodovinske učbenike: legitimnost se ne dobi z nasledstvom, ampak s tem, da v najtežjem trenutku ne trpneš z očesom.

Ali bi bila Evropa danes boljša ali slabša, če bi tistega dne na Dunaju zmagal strah? Verjetno bi bila le drugačna in neprepoznavna. To nas pušča z odprto mislijo o tem, koliko zgodovine dejansko spišejo naključja in koliko tista nepojasnjena človeška kljubovalnost, ki se v nas zbudi, ko vse ostalo odpove.