Ko nebo potemni: Paradoks zavezniškega „reševanja“ Ljubljane

Danes, ko se v sproščenem tempu sprehajamo skozi tivolski drevored ali preklinjamo gnečo na Celovški cesti, si težko predstavljamo, da je bila Ljubljana nekoč tarča brutalnega uničenja. In ne, ne govorim o okupatorju, ki je mesto obdal z bodečo žico. Govorim o tistem paradoksu vojne, ko smrt potrka na vrata v imenu svobode. Pomlad leta 1945 v naši prestolnici ni dišala le po prebujanju narave, temveč po zadušljivem prahu ruševin in žveplu zavezniških bomb. Človek se vpraša, kako so se počutili meščani, ko so na nebu zagledali letala, ki so jih pričakovali kot odrešitelje, nato pa so ta ista letala na njihove domove stresla pekel?

Druga svetovna vojna na naših tleh namreč ni bila le romantična uporniška zgodba o partizanih v gozdovih. Bila je del neusmiljene globalne šahovnice. Za stratege v oddaljenih štabih je bila Ljubljana le pika na zemljevidu, pomembno železniško križišče, ki ga je bilo treba onesposobiti. Civilisti v Šiški? Ti so bili, če smo brutalno odkriti, le statistična napaka v poročilu o uspešno opravljeni misiji.

Dan, ko so se oglasile „prijateljske“ sirene

Marec 1945 bi moral biti mesec upanja. Tretji rajh se je sesedal sam vase, konec klavnice je bil na obzorju. A za Ljubljano je ta mesec prinesel eno najtežjih preizkušenj. Mesto je bilo ujeto v krč – na eni strani nemški škorenj, na drugi tiho pričakovanje svobode. Potem pa so se oglasile sirene. Ameriški bombniki niso prileteli z namenom, da bi pozdravili prebivalstvo, temveč s hladno nalogo: uničiti logistiko. Vsak vagon, ki bi lahko nemški vojski pomagal pri umiku na sever, je moral postati pepel.

Pozabite na današnje pravljice o „kirurško natančnem“ bombardiranju. To je bilo surovo odmetavanje ton jekla z velike višine. Ko se je nebo nad Šiško zatemnilo, bombe niso ločile med nemškimi transporti in skromnimi hišami delavskih družin. Mesto se je streslo do temeljev. Ali si sploh lahko predstavljamo tisto shizofreno grozo, ko tvoji zavezniki – ljudje, za katere moliš, da bi čim prej prišli – nenadoma uničijo vse, kar si uspel ohraniti skozi štiri leta okupacije?

Šiška je tisti dan krvavela najhuje. Bombe so padale na vrtove, v kuhinje in na ulice, kjer so ljudje ob skromnih obrokih preštevali dneve do konca vojne. Vse to le dva meseca pred dokončnim mirom. Tu vojaška logika trči ob čisto človeško moralno dno.

Propagandna vojna na hrbtih mrtvih

Seveda tragedija ni ostala neizkoriščena. Nemška propaganda in domobranski tisk sta takoj pograbila priložnost. Naslovnice so bile polne besed o „anglo-ameriških teroristih“ in morilcih nedolžnih ljudi. Ustvarila se je situacija, ki bi zmedla še tako moralno trdnega posameznika: sovražiš okupatorja, a hkrati trepetaš pred zvokom motorjev tistih, ki naj bi te osvobodili. To je bila psihološka rana, ki je povojna uradna zgodovina, polna zmagoslavja, raje ni preveč izpostavljala. Preprosto se ni ujemala s črno-belo sliko o herojih in zlikovcih.

Najbolj ironično pri vsem tem je prav dejstvo, da je bila vojna že praktično odločena. Zakaj je bila potrebna takšna demonstracija sile nad mestom, ki je bilo že tako na robu preživetja? Odgovor je hladen kot jeklo: industrijska smrt ne pozna sentimentalnosti. Za zaveznike je bil to le še en uničen kvadrat na mapi, za Ljubljančane pa osebna katastrofa.

Brazgotine, ki so jih prekrili novi fasadni sloji

Številke so grozljive – več sto mrtvih civilistov in nešteto ranjenih. To niso bili vojaki na fronti, temveč ljudje v svojih posteljah ali na poti v službo. Škode ni bilo mogoče spregledati: okolica pivovarne Union je bila v ruševinah, stara cerkev sv. Jerneja je komaj obstala, dim nad Ljubljano pa je bil viden kilometre daleč. Bil je kot črn klicaj, ki je opominjal, da je majhen narod le pesek v stroju velikih sil.

Zgovoren je detajl o Otonu Župančiču. Naš veliki pesnik, ki je bil sicer vseskozi na strani odpora, je tiste dni opazoval uničenje svojega mesta z globokim nelagodjem. Čeprav je verjel v svobodo, ga je spoznanje, da bo ta prišla na krilih uničenja, potrlo. Ni šlo več za junaški boj Davida proti Goljatu; šlo je za anonimno, tehnološko napredno uničenje, proti kateremu ni bilo obrambe. Tobačna tovarna in drugi industrijski obrati so bili v trenutku zravnani z zemljo, kar je mestu zadalo še dolgoročen gospodarski udarec.

Včasih se zdi, da pozabljamo na to „kolateralno škodo“, kot se danes moderno in hladno reče ubitim sosedom in uničenim domovom. A tiste brazgotine so še vedno tam, pod plastmi asfalta in novih zgradb.

Ali je bila cena previsoka?

Danes Ljubljana sije v turističnem blišču, a njeni temelji hranijo spomin na marec 1945. Ko se vprašamo, ali je bilo bombardiranje v zadnjih tednih vojne res nujno, ne iščemo le zgodovinskih dejstev, temveč odgovornost do tistih, ki so ugasnili brez razloga. Vojaška teorija bo vedno rekla „da“, saj je vsak prekinjen tir skrajšal vojno. Človeška vest pa bo ob tem vedno vsaj malo zadrhtela.

Morda je nauk te zgodbe prav v tem: v veliki vojni ni čistih zmag. Vsaka prinaša svoj delež umazanije in krivice. Ko naslednjič pogledate proti nebu, ne razmišljajte le o zmagovalcih, temveč o vseh tistih, ki so sredi Šiške čakali na mir, a namesto njega sredi belega dne dočakali noč. Se sploh kdaj vprašamo, koliko naših današnjih svoboščin je bilo zgrajenih na takšnih absurdnih in krvavih temeljih?