Leto treh cesarjev: Kako je smrt Viljema I. spremenila Nemčijo

Konec pruske ere: Smrt, ki je Nemčijo pahnila v leto treh cesarjev

Ko danes opazujemo stabilnost sodobne Nemčije, si težko predstavljamo kaos, ki je Berlin zajel marca 1888. Smrt Viljema I. ni bila le biološki konec nekega vladarja, ampak začetek političnega razkroja, ki je Evropo pozneje stal miru. Stari cesar je bil vezivo sistema, ki ga je v resnici vodil Otto von Bismarck, z njegovim odhodom pa se je začelo odštevanje do konca starega sveta. Nemčija je v enem samem letu zamenjala tri monarhe, kar je državo pahnilo v globoko negotovost.

V Berlinu je 9. marca 1888 po kratki, a siloviti bolezni umrl Viljem I., pruski kralj in prvi cesar združenega Nemškega cesarstva. Devetdesetletni monarh je prestol zapustil sinu Frideriku III., ki pa je bil v tistem trenutku že bleda senca samega sebe. Rak na grlu mu je vzel glas in moči, zato je bilo vsem v palači jasno, da bo njegova vladavina le kratek premor pred prihodom impulzivnega in nepredvidljivega vnuka Viljema II.

Vojak, ki je raje poslušal kanclerja kot parlament

Viljem I. nikoli ni skrival, da je po duši predvsem vojak, ne pa politik ali vizionar. Njegove izkušnje so segale daleč nazaj v čas napoleonskih vojn, ko se je še kot najstnik boril proti Francozom. Ta vojaška miselnost ga je leta 1862 skoraj stala krone. Ko mu je pruski parlament zavrnil sredstva za vojaške reforme, je bil tako obupan, da je že pripravil odstopno izjavo. Namesto abdikacije pa je potegnil svojo ključno potezo: za ministrskega predsednika je imenoval "železnega kanclerja" Otta von Bismarcka.

To partnerstvo je bilo nenavadno in polno trenj. Bismarck je vodil agresivno politiko, sprožal vojne z Dansko, Avstrijo in Francijo, Viljem pa je pogosto okleval. Čeprav se s kanclerjevimi radikalnimi metodami marsikdaj ni strinjal, mu je na koncu vedno popustil. Brez te cesarjeve pripravljenosti, da stopi v ozadje in pusti Bismarcku proste roke, združene Nemčije verjetno nikoli ne bi bilo.

Solze v Versaillesu in spor zaradi naziva

Zgodovinski paradoks je, da Viljem I. sploh ni hotel postati nemški cesar. Ko so ga 18. januarja 1871 v dvorani ogledal v Versaillesu razglasili za poglavarja novega imperija, je bil globoko nesrečen. Do zadnjega je vztrajal, da je pruski kralj in da mu novi naziv ne pomeni nič. Noč pred kronanjem je menda celo jokal, češ da s tem dejanjem "pokopavajo staro Prusijo".

Z Bismarckom sta se do zadnje sekunde prepirala celo o tem, kako ga bodo sploh imenovali. Viljem je zahteval zveneč naziv "cesar Nemčije", Bismarck pa je zaradi miru z južnonemškimi državami, kot je Bavarska, izsilil skromnejši naziv "nemški cesar". Cesar je bil tako užaljen, da je po slovesnosti v Versaillesu demonstrativno zakoračil mimo Bismarcka in mu sploh ni hotel ponuditi roke.

Preživeti atentati kot gorivo za represijo

Čeprav so ga v mladosti ljudje sovražili – leta 1848 je moral zaradi krvavega zatiranja protestov celo zbežati v London – je na stara leta postal nekakšen dedek naroda. Njegovo priljubljenost so paradoksalno utrdili neuspeli atentati. Leta 1878 je nanj najprej streljal kleparski pomočnik Max Hödel, a je krogla zletela mimo cesarjeve kočije.

Le nekaj tednov pozneje je bil dr. Karl Nobiling natančnejši. Cesarja je s šibrovko hudo ranil v glavo in roke. Bismarck je ti dejanji spretno, a precej umazano izkoristil za obračun s političnimi nasprotniki. Čeprav atentatorja nista bila povezana s socialisti, je kancler skozi parlament potisnil stroge protisocialistične zakone. Viljem si je medtem opomogel in kljub ranam vladal še polno desetletje.

Zadnji podpis v Stari palači

Marca 1888 se je vse končalo. Navaden prehlad se je pri devetdesetih letih hitro sprevrgel v pljučnico. Tudi ko je ležal na smrtni postelji v Stari palači v Berlinu, je Viljem I. ostal vojaško discipliniran. Do zadnjega diha je pregledoval poročila in podpisoval dokumente, kot da bi se bal, da se bo brez njegovega podpisa državni stroj ustavil. Ob njem je bil tudi Bismarck, ki je po cesarjevi smrti v parlamentu jokal kot otrok.

Pogreb je bil veličasten, a hkrati srhljiv uvod v novo dobo. Naslednik Friderik III. je na pogreb iz Italije prišel popolnoma nem in fizično uničen. Njegova vladavina je trajala le 99 dni. Ko je junija istega leta umrl še on, je oblast prevzel mladi Viljem II., ki je kmalu zatem odpustil Bismarcka in Nemčijo začel voditi po poti, ki se je končala v strelskih jarkih prve svetovne vojne.