Ko danes opazujemo Vatikan, kako prek družbenih omrežij komunicira z milijoni, pogosto pozabljamo, da se je ta preskok v modernost začel z možem, ki se je rodil še v času Napoleona. Vincenzo Gioacchino Pecci, ki ga svet pozna kot papeža Leona XIII., ni bil le cerkveni dostojanstvenik, temveč pragmatičen strateg. V času, ko so se evropski prestoli tresli pod pritiski industrializacije, on pa je leta 1878 prevzel vodenje institucije, ki je takrat veljala za okorelo in nazadnjaško, je Pecci ubral pot, ki je marsikoga presenetila.

Cerkev je po dolgem in precej zaprtem obdobju Pija IX. nujno potrebovala nekoga, ki ne bi le objokoval izgube Papeške države, temveč bi znal nagovoriti delavca v tovarni. Leon XIII. je bil ob izvolitvi star 67 let. Mnogi kardinali so takrat verjeli, da bo njegov pontifikat le kratek premor, nekakšen "prehodni" čas, preden najdejo dolgoročno rešitev. Motili so se. Na Petrovem prestolu je ostal polnih 25 let in korenito prevetril vatikansko diplomacijo.

Od belgijskih tovarn do rimske kurije

Pecci ni bil teoretični kabinetni teolog, temveč človek s terena. Njegova plemiška družina iz Carpinneta Romana mu je omogočila šolanje, ključne izkušnje pa je pridobil kot nuncij v Belgiji. Tam je na lastne oči videl, kaj prinaša nebrzdani kapitalizem. Opazoval je dimnike tovarn in izkoriščane delavce, kar je bilo popolno nasprotje tistemu, kar je poznal iz pretežno ruralne Italije. Ta belgijska izkušnja je bila ključna za njegovo kasnejše razumevanje socialnih vprašanj.

Preden je postal papež, je tri desetletja vodil škofijo v Perugii. Tam se ni ukvarjal le z duhovnostjo, temveč je prenavljal izobraževalni sistem in vztrajal pri študiju Tomaža Akvinskega. Ko so ga leta 1878 v tretjem krogu konklava izvolili za papeža, je izbral ime Leon XIII. To ni bila naključna izbira; z imenom se je poklonil Leonu XII., ki ga je cenil zaradi njegove predanosti šolstvu in kulturi.

Rerum Novarum: ko se Vatikan postavi za delavca

Leta 1891 je Leon XIII. objavil dokument, ki je v cerkvenih krogih povzročil pravi potres. Enciklika Rerum Novarum (O novih stvareh) je bila prvi neposreden odgovor Vatikana na bedo industrijskega delavstva. Papež je v besedilu brez ovinkarjenja zapisal, da morajo biti plače pravične in dovolj visoke, da lahko delavec preživi svojo družino. To je bil čas, ko so otroci v rudnikih delali po dvanajst ur, zato je bila njegova podpora ustanavljanju sindikatov za tisti čas skoraj revolucionarna.

Vendar Leon XIII. ni bil socialist. V istem dokumentu je ostro obsodil odpravo zasebne lastnine, saj je menil, da bi to uničilo družbeno strukturo. Iskal je srednjo pot med surovim izkoriščanjem kapitala in radikalnim marksizmom. S tem je postavil temelje za vse, kar danes poznamo pod imenom katoliški socialni nauk. Zaradi tega se ga je oprijel vzdevek "papež delavcev", kar je bil za nekdanjega plemiča precejšen osebni preskok.

Arhivi na stežaj in pogled v zvezde

Njegova intelektualna širina se je pokazala tudi pri odnosu do znanosti. Leta 1883 je povlekel potezo, ki je šokirala konservativne kroge: odprl je Vatikanske tajne arhive za vse resne raziskovalce, ne glede na njihovo vero. Njegov argument je bil preprost in neposreden – Cerkev se nima česa bati resnice. S tem je omogočil, da so zgodovinarji prvič dobili vpogled v dokumente, ki so bili stoletja skriti pred javnostjo.

Ni se ustavil le pri zgodovini. Leta 1891 je ponovno ustanovil Vatikanski observatorij. Želel je dokazati, da vera in astronomija nista sovražnici, temveč lahko sobivata. Zahteval je, da duhovniki niso le strokovnjaki za Sveto pismo, temveč morajo razumeti tudi naravoslovje in filozofijo. To je bil jasen signal, da se Vatikan ne namerava več skrivati v srednjem veku.

Prvi papež na filmskem traku

Leon XIII. je bil kljub visoki starosti tehnološki navdušenec. Leta 1896 je postal prvi papež, ki ga je ujela filmska kamera. Izumitelj W. K. L. Dickson ga je posnel v vatikanskih vrtovih, kjer papež blagoslavlja množico. Danes se nam to zdi samoumevno, takrat pa je bilo videti cerkvenega poglavarja v gibanju na platnu nekaj nepredstavljivega. Še več, leta 1903, le nekaj mesecev pred smrtjo, je na fonograf posnel svoj glas, ko je v latinščini recitiral Ave Mario.

Umrl je 20. julija 1903 v 94. letu starosti. Njegov pontifikat je dokazal, da lahko institucija, stara dva tisoč let, preživi le, če se zna prilagoditi realnosti na ulici. Čeprav večina papežev počiva v baziliki sv. Petra, Leon XIII. leži v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Njegov grob tam stoji kot opomnik na čas, ko je Vatikan namesto ozemlja začel graditi svojo moralno vlogo v sodobnem svetu.