Krvavo valentinovo 1349: Pozabljeni pokol v Strasbourgu

Medtem ko se 14. februarja prebijate skozi mestna jedra, preplavljena z rdečimi baloni in vonjavami iz cvetličarn, verjetno razmišljate o romantiki. Valentinovo je postalo sinonim za komercialno proslavljanje ljubezni, toda v zgodovinskem arhivu evropskih Judov ima ta datum srhljivo in krvavo vsebino. Preteklost nas rada preseneti s svojo surovostjo ravno takrat, ko se najbolj zanašamo na lastno kultiviranost. Pokol v Strasbourgu leta 1349 ni bil zgolj naključen izbruh besa preproste množice; šlo je za premišljeno, birokratsko vodeno likvidacijo sosedov, ki v marsičem napoveduje grozote, ponovljene stoletja pozneje.

Ali smo se zmožni naučiti česa novega? Pogosto se tolažimo z mislijo, da smo močno napredovali in da so bili srednjeveški ljudje zgolj ujetniki temne vraževernosti. Vendar je realnost precej bolj preračunljiva. Tragedija v Strasbourgu ni bila le plod verske gorečnosti, temveč strupena mešanica kolektivne paranoje, finančnih interesov in političnih ambicij. To je temačen opomin na to, kako hitro odpove etična presoja, ko se pojavi priložnost, da za osebne nesreče okrivimo »drugega« in si ob tem še priročno izbrišemo dolgove.

Cehovski prevrat: Ko denar preglasi postavo

Strasbourg je v tistem obdobju užival status svobodnega cesarskega mesta z visoko stopnjo samouprave. Mestne oblasti, ki jih je vodil župan Peter Swarber, so sprva poskušale zaščititi judovske prebivalce pred pobesnelo ulico. Ne nasedajte iluziji o moralni brezmadežnosti. Šlo je za pragmatično odločitev, saj so bili Judje motor takratnega gospodarstva. Kot edini so smeli posojati denar z obrestmi, kar je bilo za kristjane po cerkvenih pravilih prepovedano.

Tukaj pa v zgodbo stopi banalen pohlep. Obrtniki in nižji plemiči so bili pri judovskih sosedih globoko zadolženi, dolgove pa je bilo treba nekako izničiti. Rešitev je bila kruto preprosta: če upnika razglasiš za sovražnika ljudstva in ga fizično odstraniš, tvoje obveznosti izginejo v dimu. V začetku februarja so vodje cehov podžgali drhal in izvedli prevrat. Odstavili so legitimno vodstvo ter vzpostavili »vlado ljudstva«, katere prednostna naloga je bila takojšnja rešitev judovskega vprašanja. Ko se vmešajo obljube o odpisu dolgov, razum in pravičnost hitro utihneta.

Izmišljotina o zastrupljenih vodnjakih

Sredi 14. stoletja je nad Evropo bdela senca popolnega obupa. Črna smrt, bakterijska kuga Yersinia pestis, je sejala pogubo v nepredstavljivih razsežnostih. Mesta so postajala polna trupel, ljudje pa so v grozi iskali oprijemljive odgovore na metafizično vprašanje zla. Ko se človeštvo sooči z nevidno grožnjo, ki je ne razume, pogosto ne reagira s pametjo, temveč z iskanjem krivca, na katerega lahko izlije ves svoj gnev.

Tako je vzniknila ena najbolj uničujočih teorij zarote vseh časov: trditev, da Judje načrtno zastrupljajo vire pitne vode, da bi iztrebili krščansko populacijo. To ni bila zgolj nepomembna govorica, temveč se je ta lažna novica širila hitreje od same bolezni. Antisemitizem je bil že tako globoko vgrajen v kulturni kod, zato je bila pot do vsesplošnega nasilja na stežaj odprta. Najbolj gnusno dejstvo pri vsem tem ostaja, da v času pokola kuga Strasbourga sploh še ni dosegla. Morili so preventivno, gnani s strahom pred nečim, kar bi se morda lahko zgodilo v prihodnosti.

Morija na judovskem pokopališču

Napočil je 14. februar. Namesto praznovanja ljubezni so mestni veljaki organizirali logistično načrtovan masovni poboj. Približno dva tisoč posameznikov so odvedli na judovsko pokopališče. Tam jih ni pričakal slep bes ulice, temveč vnaprej pripravljen lesen oder – »hiša za sežig«. To je bila organizirana državna akcija; nekdo je moral priskrbeti material, nekdo je izdelal načrt in nekdo je moral prevzeti vlogo krvnika. Šlo je za hladno, skoraj administrativno eksekucijo sredi zime.

Žrtvam so ponudili ponižujočo izbiro: prestop v krščanstvo ali smrt v ognju. Večina je ponosno izbrala slednje. Tiste, ki so zavrnili krst, so zaprli v leseno konstrukcijo in jo zažgali. Medtem ko so krike nesrečnikov dušili plameni, so meščani izkoriščali situacijo za ropanje zapuščenih domov. Najbolj vneto so iskali kreditne knjige in zadolžnice. Z uničenjem papirjev so si očistili vest in denarnice hkrati. Kot je kasneje ugotovil takratni kronist Jakob Twinger von Königshofen: »Pravi strup za Jude je bil njihov denar.« Brez premoženja bi verjetno preživeli.

Ciničen blagoslov s cesarskega vrha

Kje je bil cesar Karel IV., ki bi moral biti njihov zaščitnik? Kot spreten politik je presodil, da mu politična stabilnost in zvestoba nove mestne oblasti pomenita več kot življenja tisočev nedolžnih ljudi. Nekaj mesecev po moriji je mestu podelil uradno odpuščanje. Umor je bil z enim podpisom legaliziran, cesar pa je celo prejel del naropanega judovskega zlata. To je bil popoln moralni propad takratnih institucij.

Ironija zgodovine pa se je pokazala čez nekaj let. Po izgonu Judov je Strasbourg zabredel v hudo gospodarsko krizo, saj je finančni kapital preprosto izginil s trga. Le manj kot dve desetletji kasneje, leta 1368, so meščani Jude znova povabili nazaj v mesto. Pohlep, ki jih je pognal v smrt, jih je zaradi potrebe po novih posojilih spet pripeljal nazaj – seveda ob še težjih davčnih bremenih.

Molk pod katedralo

Danes se obiskovalci Strasbourga ustavljajo pred mogočno katedralo, ne da bi se zavedali, da stopajo po zemlji, prepojeni s pepelom tistega grozljivega torka. Pod bleščečo površino alzaške prestolnice se skriva opomin na krhkost naše civilne družbe. Tragedija iz leta 1349 ni le relikt daljne preteklosti, ampak zrcalo, ki kaže, kako hitro se lahko povprečen človek preobrazi v krvnika pod vplivom koristi.

Vsakič, ko iščemo dežurnega krivca za sodobne težave, se nevarno približamo tisti grmadi na pokopališču. Vprašanje, ki si ga velja zastaviti ob letošnjem prazniku, ni, kako so ljudje nekoč sploh zmogli takšno krutost. Vprašati se moramo, kateri so naši današnji strahovi, ob katerih bi bili pripravljeni pogledati stran, ko se sosedu dogaja krivica. Človeška narava se v teh stoletjih očitno ni prav dosti spremenila, le orodja za izključevanje so postala bolj prefinjena.