Krvavi zidovi Dunaja: Lekcija, ki smo jo pozabili na pragu lastnega dvorišča

Ko se danes povprečen turist sprehaja po dunajskem okrožju Heiligenstadt, občuduje mogočne fasade Karl-Marx-Hofa, kilometrske stavbe, ki bolj spominja na palačo kot na stanovanjski blok. Malokdo pa se ustavi ob tistih nekaj neenakomernih zaplatah na fasadi, ki izdajajo zgodbo o nečem nepojmljivem. Tam niso pokale petarde, temveč havbice. Danes, ko se ponovno soočamo z nevarno retoriko "mi proti njim" in ko se zdi, da so demokratični standardi postali predmet pogajanj, ti dogodki iz februarja 1934 nenadoma niso več le prašna zgodovina. So ogledalo, v katero je včasih neprijetno gledati.

Ne gre le za suhoparno obujanje spominov na star konflikt med levico in desnico. Gre za tisti srhljiv trenutek v zgodovini, ko država ugotovi, da je lažje uporabiti topove kot argumente. Avstrijska državljanska vojna, tistih nekaj krvavih dni, ko je demokracija pri naših sosedih dokončno izdihnila, je bila uvertura v najtemnejše poglavje Evrope. In vse to se je dogajalo le streljaj od naše meje, medtem ko so se naši dedki morda spraševali, ali bo ogenj preskočil tudi k nam.

"Millimetternich" in tihi umor parlamentarizma

Da bi razumeli, zakaj so sosedje začeli streljati drug na drugega, moramo pozabiti na podobo današnje urejene in bogate Avstrije. Po prvi svetovni vojni je bila to država v identitetni krizi – glava ogromnega imperija, ki je nenadoma ostala brez telesa. Politični prostor je bi razklan do te mere, da stranke niso imele le svojih programov, ampak svoje prave vojske. Na eni strani socialdemokrati s Schutzbundom, na drugi konservativni Heimwehr s podporo cerkve in podeželja. To ni bila politika, to je bilo stanje pripravljenosti na vojno.

Potem pa se je pojavil on: Engelbert Dollfuss. Človek, ki so ga zaradi majhne rasti in velikih ambicij klicali "Millimetternich". Njegov vzpon je bil šolski primer tega, kako se uniči demokracija brez enega samega tanka na ulici. Marca 1933 je preprosto izkoristil birokratski zaplet pri glasovanju, razpustil parlament in začel vladati z dekreti. Ironično je, da marsikdo takrat sploh ni dojel, da je konec. Mislili so, da gre le za začasno krizo. A zgodovina nas uči, da so "začasni ukrepi" avtoritarnih voditeljev najtrša valuta na svetu.

Skoraj leto dni je trajala ta mučna napetost. Socialdemokrati, nekoč ponos evropskega delavstva, so oklevali. Njihovo vodstvo je verjelo v pravno državo, ki je v resnici že zdavnaj nehala obstajati. To je bila njihova usodna napaka. Ko se zmerni politiki bojijo konfrontacije s tistimi, ki rušijo pravila, ulica slej ko prej prevzame pobudo. In ko ulica prevzame pobudo, se besede hitro umaknejo svincu.

Linz: Iskra, ki je niso mogli pogasiti

Vsi so strmeli v Dunaj, a počilo je v Linzu. Zjutraj 12. februarja 1934 je policiji in Heimwehru prekipelo – hoteli so orožje, ki so ga v hotelu Schiff skrivali socialdemokrati. Richard Bernaschek, lokalni poveljnik, ki je imel dovolj poniževanja in nenehnega popuščanja vodstva v prestolnici, se je odločil: dovolj je bilo.

Tu se pokaže vsa kaotičnost tistega časa. Bernaschek je sporočil na Dunaj, da se ne bo predal, Dunaj pa mu je odvrnil, naj počaka. Njegov odgovor? Upor. V nekaj urah so bila industrijska mesta v plamenih. Socialdemokrati so končno razglasili splošno stavko, a so bili tragično prepozni. Vlaki so še vedno vozili, pošta je delovala. In prav po teh tirih je Dollfuss pošiljal vojsko, da zlomi lastno ljudstvo. Je kje v zgodovini večja ironija kot ta, da se upreš z napovedjo stavke, medtem ko nasprotnik že polni topove?

Havbice v spalnicah delavskega razreda

Najbolj brutalen prizor se je odvil v Karl-Marx-Hofu. To naselje ni bilo le skupek stanovanj. Bilo je simbol "Rdečega Dunaja", dokaz, da lahko delavci živijo dostojno, s knjižnicami in bazeni. In prav zato je moral Karl-Marx-Hof pasti. Dollfuss je storil nekaj, kar je takrat šokiralo svet: ukazal je redni vojski, naj s topništvom udari po stanovanjskih blokih.

Poskusite si to vizualizirati. Ne gre za fronto nekje v daljavi. Topovi so merili v okna, za katerimi so bili otroški vozički in kuhinjske mize. To ni bilo več obvladovanje nemirov, to je bilo sistemsko uničevanje političnega sovražnika. Uporniki so se sicer borili krčevito, a s puškami niso mogli premagati artilerije. 15. februarja je bilo vsega konec. Avstrofašizem se je rodil v dimu razstreljenih delavskih stanovanj.

Koroški Slovenci: Med kladivom in nakovalom

Pri nas se o tem premalo govori, a ti dogodki so močno tresli tudi naše pragove. Boji so divjali v neposredni bližini meje, v Gradcu in Brucku na Muri. Koroški Slovenci so se znašli v grozljivem precepu. Večina jih je bila kmečkega stanu in zvesta cerkvi, a delavski sloj manjšine je dihal s socialdemokracijo.

Zmaga "krščanske stanovske države", kot se je Dollfussov režim imenoval, je bila za Slovence dvojna past. Po eni strani se je ta novi avstrofašizem deklariral kot katoliški in protinacistični, po drugi strani pa je zahteval popolno lojalnost "nemški krščanski državi". Za narodno manjšino je to pomenilo le eno – še močnejši pritisk za asimilacijo pod krinko verske enotnosti. Begunci, ki so po zlomljenem uporu bežali čez mejo v Jugoslavijo, so prinašali zgodbe o terorju, ki so slovensko javnost takrat globoko pretresle.

Vrv okoli vratu Kolomana Wallischa

Zmagovalci niso poznali milosti. Režim je potreboval primere, da vlije strah v kosti. Najbolj razvpita je bila usmrtitev Kolomana Wallischa, karizmatičnega voditelja iz Brucka na Muri. Ujeli so ga med begom proti naši meji in ga po hitrem postopku obsodili na smrt. Pripovedujejo, da je Wallisch na morišče odšel z dvignjeno glavo in vzklikom: "Svoboda!" To je bil morda junaški konec, a za Avstrijo je bil katastrofalen. Z likvidacijo Wallischa in podobnih so Dollfuss in njegovi uničili edine ljudi, ki bi se dejansko upali upreti Hitlerju.

V tem tiči največji paradoks avstrofašizma. Dollfuss je hotel neodvisno Avstrijo, a je uničil njeno hrbtenico. Ko so ga nacisti le nekaj mesecev pozneje sami ustrelili v njegovi pisarni, se delavci niso ganili. Zakaj bi nekdo tvegal življenje za sistem, ki ga je pred nekaj tedni kaznoval z vrvjo in havbicami? Ko je leta 1938 Hitler končno vkorakal, je bila država že moralno mrtva. Avstrofašizem je tako temeljito "očistil" pot, da nacistom sploh ni bilo treba streljati.

Ko danes razmišljam o teh dogodkih, se ne morem znebiti občutka, da je meja med civilizirano družbo in kaosom precej tanjša, kot bi si radi priznali. Zgodovina se morda res ne ponavlja do potankosti, se pa vsekakor pogosto rima. Februar 1934 nas uči, da ko enkrat umre dialog in ko politični nasprotnik postane eksistenčna grožnja, ki jo je treba fizično zlomiti, ni poti nazaj. Ostanejo le brazgotine na fasadah in tiha vprašanja, ki si jih nihče ne upa postaviti na glas. Ste prepričani, da se v našem času ne bi moglo zgoditi nič podobnega?