Krvava nedelja v Selmi: Kako je televizija spremenila zgodovino

Krvava nedelja v Selmi: Ko so televizijske kamere premagale pendreke

Danes se zdi samoumevno, da lahko s pametnim telefonom v trenutku posnamemo policijsko nasilje in ga delimo s svetom, a leta 1965 je bila moč gibljive slike v rokah peščice televizijskih hiš. Dogodki na mostu Edmund Pettus v Alabami so pokazali, kaj se zgodi, ko surova represija trči ob objektiv kamere. Brez tistih nekaj minut grozljivih posnetkov, ki so prekinili nedeljski filmski večer milijonov Američanov, bi vprašanje volilne pravice verjetno še leta ostalo v birokratskih predalih Washingtona.

Selma je bila sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja šolski primer sistemskega zatiranja. Čeprav so zvezni zakoni teoretično dovoljevali glasovanje vsem, je bila realnost v Alabami povsem drugačna. Guverner George Wallace in lokalni šerif Jim Clark sta državo vodila kot zasebni peskovnik, kjer so temnopolte prebivalce na poti do volilnih skrinjic ustavljali z nemogočimi testi pismenosti in nenehnim ustrahovanjem. Pohod proti glavnemu mestu Montgomery ni bil le protest, temveč neposreden napad na ta okoreli južnjaški sistem.

Statistika, ki ne laže: manj kot dva odstotka volivcev

Številke v okrožju Dallas, kjer leži Selma, so bile leta 1965 naravnost absurdne. Več kot polovico prebivalstva so predstavljali temnopolti državljani, a je bilo v volilni imenik vpisanih manj kot dva odstotka teh ljudi. Uradniki so bili pri zavračanju prošenj izjemno kreativni. Če prosilec ni znal na pamet interpretirati zapletenih členov ustave ali če je v urad prišel v tistih nekaj urah na mesec, ko so bila vrata dejansko odprta, je preprosto ostal brez pravice do glasu.

Napetost je dosegla vrelišče po smrti Jimmieja Leeja Jacksona. Februarja 1965 ga je med mirnim protestom v sosednjem okrožju ustrelil policist, ko je poskušal pred udarci zaščititi svojo mamo. Ta dogodek je bil tista zadnja kaplja, ki je aktiviste organizacij SNCC in SCLC prisilila v organizacijo velikega marčevskega pohoda. Zahteva je bila jasna: konec policijskega nasilja in dejanska pravica do glasovanja.

Pokol na mostu Edmund Pettus

V nedeljo, 7. marca, je približno 600 ljudi zapustilo cerkev Brown Chapel in se v tišini, v parih, odpravilo proti mostu Edmund Pettus. Na čelu sta korakala John Lewis in Hosea Williams. Martin Luther King mlajši je bil takrat v Atlanti, kar se je kasneje izkazalo za srečno okoliščino, saj bi bil verjetno prva tarča napada. Ko sta voditelja s protestniki prečkala vrh mostu, so na drugi strani zagledali zid modrih uniform – državne policiste pod poveljstvom majorja Johna Clouda in šerifove namestnike, od katerih so bili nekateri celo na konjih.

Cloud je prek megafona ukazal razpustitev v dveh minutah, vendar policisti niso čakali niti toliko. Že po dobri minuti so planili nad mirno množico. Uporabili so vse, kar so imeli pri roki: solzivec, pendreke in celo gumijaste cevi, v katere je bila ovita bodeča žica. Prizorišče se je v trenutku spremenilo v kaos, kjer so policisti na konjih preganjali in tepli ljudi, ki so poskušali zbežati nazaj proti mestu.

Nürnberg v Alabami: trenutek, ko se je Amerika zbudila

Tisti večer je televizijska mreža ABC predvajala film Sojenje v Nürnbergu, ki govori o nacističnih zločinih. Program so prekinili s posnetki iz Selme. Kontrast je bil brutalen in za marsikoga neznosen. Gledalci so v enem trenutku gledali obsodbo nacizma, v naslednjem pa ameriške policiste, kako zlomijo lobanjo Johnu Lewisu in pustijo nezavestno Amelio Boynton ležati na asfaltu sredi oblakov solzivca. Ta medijski šok je bil ključen za premik javnega mnenja.

Odziv je bil bliskovit. Predsednik Lyndon B. Johnson je 15. marca stopil pred kongres in v govoru, ki so ga prenašali po vsej državi, uporabil besede protestnikov: »We Shall Overcome«. To ni bila le retorika, ampak napoved nove zakonodaje. Johnson je zahteval sprejetje zakona, ki bi zveznim oblastem omogočil neposreden nadzor nad registracijo volivcev tam, kjer so lokalni uradniki desetletja izvajali diskriminacijo.

Pohod do Montgomeryja so protestniki končno izpeljali 25. marca, a tokrat pod zaščito vojske in agentov FBI, ki jih je tja poslal Washington. Zakon o volilni pravici (Voting Rights Act) je postal uraden 6. avgusta 1965. Rezultati so bili vidni skoraj čez noč. V enem samem letu se je v Selmi število registriranih temnopoltih volivcev povzpelo z nekaj sto na več kot 7.000. Šerif Jim Clark, ki je ukazal napad na mostu, je na naslednjih volitvah ostal brez službe, saj so ga s položaja odnesli prav tisti ljudje, ki jim je prej s pendrekom preprečeval dostop do volišč.