Ko danes opazujemo Turčijo pod Recepom Tayyipom Erdoğanom, se zdi, da se država vztrajno vrača k verskemu konservativizmu in sanjam o nekdanji osmanski veličini. A prav zato je pogled v leto 1924 ključen za razumevanje modernega Bližnjega vzhoda. Takrat se je namreč zgodil eden najbolj radikalnih rezov v zgodovini politike in religije – trenutek, ko je nova turška elita z enim samim zakonom odrezala glavo 1300-letni tradiciji. Brez tega brutalnega posega Turčija, kakršno poznamo danes, preprosto ne bi obstajala.

Politična kirurgija Mustafe Kemala

Prehod iz sesutega imperija v republiko oktobra 1923 ni bil le kozmetična poprava. Za Mustafo Kemala, ki si je kasneje nadel priimek Atatürk, je bila razglasitev republike šele ogrevanje. Glavna težava je ostajala v Istanbulu. Tam je v razkošju še vedno bival Abdulmedžid II., zadnji kalif. Čeprav je bil teoretično le verski voditelj vseh muslimanov, je v praksi predstavljal nevarno alternativo novi oblasti v Ankari.

Situacija je bila v začetku leta 1924 naravnost bizarna. Turčija je imela dva centra moči, ki sta se gledala prek nišana. V Ankari je sedela vlada, v Istanbulu pa je kalif, kljub temu da so mu sultanat ukinili že leta 1922, še vedno igral vlogo državnika. Sprejemal je tuje diplomate, prirejal razkošne sprevode ob petkovih molitvah in vzdrževal dvorne protokole. Za Kemala je bilo to nesprejemljivo izzivanje republiške avtoritete.

Zakon št. 431 in konec islamske nadoblasti

3. marca 1924 se je v turškem parlamentu odvijala prava drama. Poslanci so pod taktirko Kemala razpravljali o usodi naroda, argumenti pa so bili ostri in neposredni. Ankara je kalifat označila za politično orodje, ki ga lahko tuje sile kadar koli izkoristijo proti turški suverenosti. Po njihovem mnenju je bila ta institucija glavna zavora napredka.

Tistega dne so sprejeli tri zakone, ki so dobesedno zradirali stari red:

  • Ukinitev kalifata: Institucijo so preprosto razpustili, njene pristojnosti pa prenesli na parlament, češ da suverenost pripada ljudstvu in ne božjemu namestniku.
  • Zakon o poenotenju izobraževanja: Čez noč so zaprli vse verske šole (medrese). Izobraževanje je prešlo pod državo, s čimer so verskim voditeljem odvzeli nadzor nad mladimi umi.
  • Ukinitev Ministrstva za šeriat: Namesto verskega prava so ustanovili Upravo za verske zadeve (Diyanet). S tem so vero postavili pod nadzor države, namesto da bi bilo obratno.

Izgon dinastije Osmanov: 24 ur za odhod

Sprejetje zakona je za člane osmanske dinastije pomenilo osebno katastrofo. Ukrep je bil neusmiljen: vsi člani vladarske družine – moški, ženske in celo otroci – so morali takoj zapustiti državo. Odvzeli so jim državljanstvo in zaplenili premoženje. Kalif Abdulmedžid II. je dobil le 24 ur, da spakira svoje življenje.

Policija je še isti večer obkolila palačo Dolmabahçe. Čeprav je bil kalif v šoku, fizičnega upora ni bilo. Oblasti so operacijo izvedle hitro in v polmraku, saj so se bale, da bi se ljudstvo v Istanbulu morda uprlo v podporo svojemu verskemu vodji. Diskretnost je bila ključna za uspeh te politične likvidacije.

Zadnja pot z Orient Expressom

V zgodnjih jutranjih urah 4. marca so zadnjega kalifa z ožjo družino pospremili na vlak. Da bi se izognili morebitnim protestom na glavni postaji Sirkeci, so jih vkrcali na manjši postaji Çatalca zunaj mesta. Abdulmedžid II. je v roke dobil enosmerno vozovnico za Orient Express in 2000 britanskih funtov gotovine. To je bilo vse, kar mu je ostalo od nekdanjega blišča.

Z njegovim odhodom se je osmanska doba končala bolj civilizirano kot ruska carska, a nič manj dokončno. Medtem ko so boljševiki Romanove postrelili, so Turki Osmane preprosto izbrisali iz javnega življenja. Imena, titule in simboli preteklosti so izginili iz učbenikov in uradnih dokumentov, kot da se zadnjih 600 let sploh ne bi zgodilo.

Bes v muslimanskem svetu in turški "ne"

Odločitev Ankare je v islamskem svetu, predvsem v Egiptu in Indiji, odjeknila kot bomba. Za mnoge muslimane je bil kalifat vezivo skupnosti, zato so potezo Kemala označili za čisto izdajo vere. V Kairu in Meki so poskušali organizirati konference, da bi imenovali novega kalifa, a so se arabski voditelji med seboj tako sprli, da iz tega ni bilo nič.

Turčija se na te kritike sploh ni odzivala. Mustafa Kemal je bil jasen: Turčija nima več energije, da bi se žrtvovala za interese celotnega islamskega sveta. Fokus se je čez noč premaknil s panislamizma na trd turški nacionalizem. To je bila pragmatična, a za mnoge boleča odločitev.

Smrt v Parizu in desetletje v mošeji

Abdulmedžid II. je preostanek življenja preživel v Franciji, razpet med Parizom in Nico. Kljub finančnim težavam je ohranil dostojanstvo in se nikoli ni zapletel v politične spletke proti novi turški republiki. Umrl je 23. avgusta 1944 v Parizu, ravno ko so zavezniki osvobajali mesto. Njegova smrt je sprožila še zadnji diplomatski zaplet.

Njegova hči je rotila turško vlado, naj dovoli pokop v Istanbulu, a je bila Ankara neomajna. Truplo zadnjega osmanskega kalifa je tako polnih deset let ležalo v pariški mošeji. Šele leta 1954 so ga končno prepeljali v Medino v Savdski Arabiji. Pokopali so ga na pokopališču Al-Baqi, tisoče kilometrov stran od palač ob Bosporju, kjer je nekoč sanjal o moči, ki mu jo je zgodovina neusmiljeno odvzela.