Kako je Ostržek leta 1941 za vedno spremenil Hollywood

Ko je lesena lutka premagala Hollywood

Danes se nam zdi samoumevno, da animirani filmi polnijo kinodvorane in prejemajo prestižne nagrade, a leta 1941 je bila situacija povsem drugačna. Hollywood je na risanke gledal kot na kratkočasno zabavo za otroke, ki nima kaj iskati ob boku resnim dramam. Vse to se je spremenilo 27. februarja 1941 v hotelu Biltmore v Los Angelesu. Walt Disney je tisti večer z Ostržkom (Pinocchio) naredil nekaj, kar je bilo za takratne filmske mogotce nepredstavljivo: vstopil je v ring z igranimi filmi in zmagal.

Uredniki tistega časa so dogodek pospremili z mešanico presenečenja in spoštovanja. Ni šlo več za "tolažilne" nagrade ali posebna priznanja za trud. Disneyjeva ekipa je dokazala, da lahko ročno narisani liki v gledalcu zbudijo močnejša čustva kot marsikateri zvezdnik iz mesa in krvi. To je bil trenutek, ko je animacija uradno postala legitimna filmska umetnost.

Prvi pravi tekmovalni skalpi za animacijo

Na 13. podelitvi oskarjev Ostržek ni bil le statist. Leigh Harline, Paul J. Smith in Ned Washington so domov odnesli kipec za najboljšo izvirno glasbeno podlago. Še večji odmev je povzročila zmaga skladbe "When You Wish Upon a Star" (Ko se utrne zvezda), ki je postala najboljša izvirna pesem leta. To je bil neposreden poraz za konkurenco v kategorijah, v katerih so do takrat kraljevale velike filmske produkcije.

Zanimivo je, da je v kategoriji kratkega animiranega filma Disney tisti večer ostal praznih rok. Slavil je studio MGM s filmom Rimska cesta (The Milky Way). Vendar Waltu to ni pokvarilo razpoloženja. Uspeh celovečerca je bil zanj ključen dokaz, da so se ogromni vložki v tehnično izpopolnjevanje risank izplačali, čeprav so mnogi v industriji napovedovali njegov bankrot.

Od majhnih kipcev do resne konkurence

Razlika med letoma 1939 in 1941 je bila ogromna. Ko je Disney ustvaril Sneguljčico in sedem palčkov, mu je akademija podelila častnega oskarja – tisto slavno kombinacijo enega velikega in sedmih majhnih kipcev, ki mu jih je izročila Shirley Temple. Bila je lepa gesta, a hkrati jasen znak, da risanke ne sodijo v redni program. Akademija jih je takrat obravnavala kot inovativno kurioziteto, ne pa kot pravi film.

Leta 1941 pa Ostržek ni potreboval nobenega pokroviteljstva ali posebnih pravil. Glasba in pesem sta bili preprosto boljši od vsega, kar so tisto leto ponudili igrani filmi. In konkurenca ni bila od muh. Med nominiranci so bili naslovi, kot sta Hitchcockova Rebeka, ki je kasneje postala film leta, in Chaplinov Veliki diktator. Disney se je s temi zmagami dokončno znebil nalepke eksperimentalnega ustvarjalca in postal eden glavnih igralcev v Hollywoodu.

Zapečatene tiskovine in Rooseveltov nagovor

Večer je zaznamovala tudi napeta atmosfera zaradi dogajanja v Evropi. Čeprav ZDA uradno še niso bile v vojni, je bila napetost v zraku otipljiva. Prvič v zgodovini so organizatorji uvedli sistem zapečatenih kuvert. Pred tem so časopisi imena zmagovalcev pogosto objavili že v večernih izdajah pred samo podelitvijo, kar je uničilo vsakršen element presenečenja. Leta 1941 so želeli več spektakla in manj uhajanja informacij.

Dogodek je dobil dodatno težo, ko se je v živo prek radia iz Bele hiše oglasil predsednik Franklin D. Roosevelt. Njegov govor o pomenu filma za ameriško moralo je dal podelitvi skoraj državniški pomen. V takšnem okolju je zgodba o leseni lutki, ki si želi postati pravi deček, delovala kot popolna metafora za upanje v težkih časih.

Kljub oskarjem pa Ostržek ob prvem predvajanju v kinih ni bil finančni hit. Vojna v Evropi je Disneyju zaprla ključne trge, kar je povzročilo precejšen izpad prihodkov. Danes na to pozabljamo, saj pesem "When You Wish Upon a Star" pozna skoraj vsakdo. Skladba, ki je tisti večer premagala hollywoodsko elito, je kasneje postala uradna himna celotnega Disneyjevega imperija in še danes spremlja vsako uvodno špico njihovih filmov. Brez tistega februarskega večera v hotelu Biltmore bi bila zgodovina animacije verjetno precej bolj siva in obrobna.