Kako je obup rešil Las Vegas: Zgodovina legalizacije iger na srečo

Ko danes pomislimo na Las Vegas, vidimo neonske luči, milijardne resorte in svetovno prestolnico zabave. Malokdo pa ve, da se je ta bleščeča zgodba začela iz čistega obupa in prazne državne blagajne. Nevada v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja ni bila nobena oaza luksuza, temveč prašna, pozabljena država, ki jo je velika gospodarska kriza spravila na kolena. Guverner Fred Balzar je 19. marca 1931 podpisal zakon, ki je vse postavil na glavo. Ta koledarski datum ni bil izbran zaradi ljubezni do hazarderstva, ampak kot zadnji poskus reševanja države pred popolnim bankrotom.

Zgodovina tega datuma nam razkriva, kako radikalno se lahko spremeni zakonodaja, ko politika nima več česa izgubiti. Cene srebra in bakra, ki sta bila hrbtenica tamkajšnjega gospodarstva, so strmoglavile. Kmetje so propadali, rudniki so se zapirali, ljudje pa so množično zapuščali domove. Današnji dan v koledarju tako označuje trenutek, ko je Nevada uradno legalizirala igre na srečo in postala "črna ovca" Amerike, medtem ko so drugod po državi hazarderje še vedno preganjali s policijskimi racijami.

Kmet, ki ni maral kart, a je rešil proračun

Ironično je, da za najbolj znanim igralniškim zakonom v zgodovini ni stal kakšen mafijski boter ali lastnik kazinoja, temveč kmet. Phil Tobin, državni poslanec iz odročnega okrožja Humboldt, je bil tisti, ki je vložil predlog zakona Assembly Bill 98. Tobin sam menda sploh ni igral kart, a je bil dovolj pragmatičen, da je razumel preprosto matematiko. Vedel je, da se v zakotnih sobah in kletnih barih že tako ali tako na veliko igra, le da država od tega nima niti centa. Med pomembnimi dogodki na današnji dan izstopa prav ta prehod iz ilegale v obdavčeno dejavnost.

Na ta dan leta 1931 je guverner Balzar z enim podpisom določil ceno zabave. Operaterji so morali za mizo za blackjack ali poker odšteti 25 dolarjev mesečne licenčnine, ruleta pa je bila dražja – 50 dolarjev. Celo prvi "enoroki razbojniki", kot so pravili igralnim avtomatom, so bili obdavčeni z 10 dolarji na mesec. Četrtina tega denarja je romala naravnost v državno blagajno, preostanek pa so dobila lokalna okrožja. Brez tega denarja bi šole v Nevadi verjetno zaprle svoja vrata že sredi tridesetih let.

Hooverjev jez in tisoči delavcev z gotovino v žepu

Legalizacija sama po sebi morda ne bi bila tako uspešna, če se ne bi ravno takrat v bližini začel eden največjih gradbenih projektov v zgodovini ZDA. Ta koledarski datum se tesno povezuje z gradnjo Hooverjevega jezu na reki Kolorado. V puščavo je prišlo na tisoče moških, ki so opravljali težko fizično delo v nečloveški vročini. Ko so dobili plačo, so potrebovali ventil za sprostitev. Ko raziskujemo, kaj se je zgodilo na današnji dan, hitro ugotovimo, da so bili prav ti delavci prvi pravi "motor" nevadske igralniške industrije.

Las Vegas je bil takrat majhno železniško mestece s komaj 5.000 prebivalci. Prve licence so bile podeljene ekspresno hitro. Legendarna ulica Fremont Street je postala središče dogajanja, kjer sta kluba Northern in Las Vegas Club tekmovala za pozornost delavcev z jezu. Medtem ko je Reno na severu države sprva veljal za bolj prestižno destinacijo, je Las Vegas gradil svojo prihodnost na množičnem turizmu in dostopnosti za navadne delavce.

Hitre ločitve kot dodatni magnet za turiste

Nevada pa ni stavila le na karte in ruleto. Istega leta so sprejeli še eno precej škandalozno odločitev za tisti čas. Guverner Balzar je podpisal zakon, ki je omogočal ločitev po samo šestih tednih bivanja v državi. Ta dan v zgodovini je tako postavil temelje za "ločitveni turizem". Ljudje iz New Yorka ali Chicaga, kjer so bili ločitveni postopki mučni in so trajali leta, so se preprosto preselili v Nevado za mesec in pol. Da jim med čakanjem na svobodo ne bi bilo dolgčas, so ves svoj čas in denar zapravljali v novih igralnicah in na turističnih rančih.

Pomembni dogodki na današnji dan v zgodovini ameriškega zahoda so redko tako prepleteni s pragmatizmom kot ta. Nevada se ni ozirala na kritike sosednjih držav, ki so jo označevale za "Sodomo in Gomoro". Lokalni politiki so vedeli, da moralne pridige ne plačujejo računov. Do konca desetletja so igre na srečo postale tako pomemben vir prihodkov, da si nihče več ni upal niti pomisliti na ponovno prepoved.

Boulder City: Mesto brez greha sredi puščave

Zanimivo je, da zvezna vlada nad legalizacijo ni bila niti najmanj navdušena. Podjetje Six Companies, ki je vodilo gradnjo jezu, je želelo svoje delavce obdržati trezne in produktivne. Tega dne leta 1931 so dogodki povzročili takšen preplah, da so za delavce zgradili Boulder City – namensko naselje, kjer so bili alkohol in igre na srečo strogo prepovedani. To je bil poskus ustvarjanja "idealne skupnosti", a narave ljudi niso mogli spremeniti. Delavci so se ob koncih tedna še vedno množično valili proti Las Vegasu, kjer so v enem večeru zapravili tisto, kar so v vročini gradbišča zaslužili v celem tednu.

Prvo leto po sprejetju zakona je država od licenc zbrala nekaj več kot 30.000 dolarjev. Danes se to zdi drobiž, takrat pa je to pomenilo preživetje. Datum v koledarju, ko je bil zakon sprejet, je bil le prvi korak. Deset let kasneje, leta 1941, se je z odprtjem El Rancho Vegasa začela doba velikih resortov zunaj mestnega jedra. Tisto, kar se je začelo kot obupan poskus krpanja proračuna v majhni pisarni guvernerja Balzarja, je Nevado spremenilo v edinstven gospodarski fenomen, ki nima para nikjer drugje na svetu.