Kako je Hitler brez boja zavzel Avstrijo in prelisičil Evropo

Ko danes opazujemo geopolitična trenja na mejah Evrope, se je težko izogniti občutku déjà vuja ob pogledu na marec 1938. Takratna pasivnost zahodnih sil ob nemškem vkorakanju v Avstrijo ni bila le diplomatski spodrsljaj, temveč usodna potrditev za Berlin, da se mednarodni red lahko ruši brez resnih posledic. To ni bila le vojaška operacija, temveč brutalna lekcija o tem, kaj se zgodi, ko se demokracije umaknejo pred agresivnim populizmom in golo silo.

Psihološka vojna v Berchtesgadnu in Schuschniggov poraz

Priprave na konec avstrijske samostojnosti niso stekle na bojišču, temveč v prostorih Hitlerjeve rezidence. Avstrijski kancler Kurt Schuschnigg je 12. februarja 1938 v Berchtesgadnu doživel klasično obliko izsiljevanja. Hitler ga je pričakal obkrožen z generali, kar je bil jasen signal, da diplomacija nima več nobene teže. Pod takšnim pritiskom je Schuschnigg moral v vlado sprejeti Arthurja Seyss-Inquarta, ki je kot novi notranji minister nacistom takoj na stežaj odprl vrata do policijskega aparata.

Zadnji obupani poskus reševanja države se je zgodil 9. marca, ko je kancler napovedal plebiscit o neodvisnosti za naslednjo nedeljo. Berlin se je odzval bliskovito in z ultimatom zahteval odpoved glasovanja. Schuschnigg je 11. marca zvečer odstopil, Seyss-Inquart pa je po diktatu iz Nemčije poslal tisti znani telegram, s katerim je "zaprosil" za nemško vojaško pomoč pri vzpostavljanju reda. To je bila le pravna farsa za vnaprej pripravljen scenarij.

Brez odporniškega strela, a z logističnimi težavami

Ko so enote Wehrmachta 12. marca zjutraj prestopile mejo pri Passauu in Kufsteinu, se je avstrijska vojska po ukazu z Dunaja umaknila v vojašnice. Namesto bitk so vojake pričakale nacistične zastave in evforična množica, kar je Hitlerju dalo potreben propagandni material za prikazovanje "osvoboditve". Sam Hitler je mejo prestopil popoldne v svojem rojstnem Braunauu, večer pa je preživel v Linzu.

Zanimivo je, da nemški stroj kljub mitu o popolnosti ni deloval brezhibno. Med premikom proti Dunaju je ogromno oklepnih vozil obtičalo ob cestah zaradi mehanskih okvar in logističnega kaosa. Če bi Avstrijci takrat nudili odpor, bi bila nemška vojska v resnih težavah. Vendar upora ni bilo. Že 13. marca je bila Avstrija z zakonom izbrisana in preimenovana v Ostmark, Dunaj pa je čez noč postal zgolj provincialno središče.

Gospodarski plen in molk velikih sil

Nacistični apetiti niso bili zgolj čustvene narave. Z anšlusom je tretji rajh dobil v roke avstrijske zlate in devizne rezerve, ki so bile nujne za nadaljevanje dragega oboroževanja. Poleg denarja so Nemci prevzeli rudnike železove rude v Erzbergu in celotno industrijsko infrastrukturo, hkrati pa dobili svežo delovno silo za svoje tovarne orožja. To je bila finančna injekcija, ki je Hitlerju omogočila naslednje korake proti vojni.

Mednarodni odziv je bil, milo rečeno, sramoten. London in Pariz sta poslala le suhoparne protestne note, ki v Berlinu niso nikogar vznemirile. Še najbolj presenetljiv je bil zasuk Benita Mussolinija. Italijanski diktator, ki je leta 1934 z vojsko na Brennerju preprečil prvi poskus nacističnega puča v Avstriji, je tokrat zasedbo mirno sprejel in jo celo podprl. Društvo narodov je ob tem dogodku ostalo popolnoma nemo.

Teror na ulicah in farsa plebiscita

Takoj po prihodu nemških enot se je na Dunaju začel lov na ljudi. Gestapo in SS sta v prvih dneh aretirala več deset tisoč nasprotnikov režima, od socialdemokratov do Judov. Prizori z dunajskih ulic, kjer so morali judovski meščani s krtačami čistiti pločnike, medtem ko so se sosedje temu posmehovali, so ostali eden najbolj mračnih simbolov tistega časa. Sistematična kraja judovskega premoženja se je začela praktično v trenutku, ko je prvi nemški tank zapeljal v mesto.

Da bi zasedbi dali videz legitimnosti, so 10. aprila 1938 izvedli naknadni plebiscit. Glasovanje je bilo vse prej kot tajno, saj so volivci oddajali lističe pod budnim očesom nacističnih nadzornikov. Rezultat 99,7 odstotka za priključitev je bil seveda plod strahu in manipulacije. Avstrija je kot samostojen subjekt prenehala obstajati za dolgih sedem let, vse do pomladi 1945, ko so jo zasedli zavezniki in jo razdelili na štiri okupacijske cone, podobno kot Nemčijo.