Johann Sebastian Bach: Arhitekt zvoka, ki je spremenil glasbo

Če bi danes vstopili v katero koli glasbeno šolo, od Ljubljane do Tokia, bi v vsaki drugi učilnici slišali odmeve učenca, ki se bori s prsti na tipkah ali strunah. Verjetno vadi Bacha. Johann Sebastian Bach ni le ime iz učbenikov, ampak živa osnova vsega, kar danes razumemo kot zahodno glasbo. Brez njegove matematične natančnosti in skoraj obsesivne uporabe harmonije bi bila sodobna pop glasba, jazz ali filmske podlage videti povsem drugače. **21. marec 1685** je v koledarju zapisan kot začetek poti človeka, ki je glasbo spremenil v arhitekturo zvoka.

Zgodovina tega datuma nas popelje v nemški Eisenach, kjer se je rodil v družini, v kateri je bil poklic glasbenika samoumeven kot poklic kovača ali peka. Čeprav ga danes dojemamo kot nedotakljivega genija, je bil Bach v svojem času predvsem garač, ki je moral vsak teden dostaviti novo skladbo, da je nahranil svojo številčno družino. Današnji dan v koledarju nas opominja, da vrhunska umetnost pogosto ne nastane v izolaciji, temveč pod pritiskom rokov in pričakovanj delodajalcev.

Družinska obrt in prepisovanje not ob svečah

Johann Sebastian ni bil prvi glasbenik v rodbini, bil pa je tisti, ki je tradicijo prignal do skrajnosti. Njegov oče, Johann Ambrosius Bach, je bil mestni trobentač in violinist, ki je sina zgodaj vpeljal v svet instrumentov. Ko pregledujemo pomembne dogodke na današnji dan, vidimo, da je bilo rojstvo osmega otroka v družini Bach sprva le statistični podatek v lokalni cerkveni knjigi, ne pa svetovni dogodek.

Življenje ga ni razvajalo. Pri desetih letih je ostal sirota, zato je zanj poskrbel starejši brat Johann Christoph. Ta mu je v Ohrdrufu odprl vrata v svet resne teorije. Obstaja znana zgodba, kako je mladi Bach ponoči skrivaj jemal bratove zvezke z notami sodobnih mojstrov in jih prepisoval ob mesečini, ker mu brat tega ni dovolil. Ta trma in lakota po znanju sta ga izoblikovali v virtuoza, ki je pozneje brez težav improviziral na katerem koli instrumentu s tipkami.

Od weimarskih orgel do dvornih zabav v Köthnu

Bachova kariera ni bila ravna črta navzgor. Bil je trmast, včasih celo konflikten podložnik. V Weimarju, kjer je med letoma 1708 in 1717 služil kot dvorni organist, je napisal večino svojih monumentalnih del za orgle. Njegove tokate in fuge so bile takrat nekaj nepredstavljivega – polne energije in tehničnih zahtev, ki so jih zmogli le redki. Tega dne leta 1685 rojeni skladatelj je v Weimarju celo končal v zaporu za nekaj tednov, ker je preveč odločno zahteval odpoved iz službe.

Sledilo je obdobje v Köthnu, ki je bilo za Bacha nenavadno posvetno. Knez Leopold je bil velik ljubitelj glasbe, a ker je bil kalvinist, v cerkvi ni želel razkošnih skladb. Bach se je zato preusmeril v instrumentalno glasbo. V tem času so nastali sloviti Brandenburški koncerti in suite za violončelo. Če danes poslušate te skladbe, v njih slišite veselje in igrivost, ki sta bili v njegovem poznejšem, bolj resnem leipziškem obdobju nekoliko bolj v ozadju.

Leipzig: Tovarna glasbe pod cerkvenim stolpom

Leta 1723 je Bach prevzel mesto kantorja v cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu. To ni bila sanjska služba; bil je šele tretja izbira mestnih očetov, ki so si bolj želeli Georga Philippa Telemanna. Njegov vsakdan je bil brutalen: poučevanje neukih dečkov v internatu, pouk latinščine in priprava glasbe za štiri mestne cerkve. Na ta dan leta 1685 rojeni mojster je moral v prvih letih v Leipzigu vsak teden napisati novo kantato. To pomeni približno 30 minut nove, kompleksne glasbe za zbor in orkester vsakih sedem dni.

V tem obdobju so nastale njegove največje mojstrovine, kot sta Pasijon po Mateju in Maša v h-molu. Bach je v teh delih združil vse, kar je znal – od stroge nemške tradicije do italijanske operne dramatičnosti. Zanimivo je, da so mu cerkveni predstojniki pogosto očitali, da je njegova glasba preveč operna in premalo pobožna. Bach je vsako noto napisal v slavo Bogu, kar je pogosto označil s kratico S. D. G. (Soli Deo Gloria) na koncu svojih rokopisov.

Dvajset otrok in matematična popolnost

Bachovo zasebno življenje je bilo prav tako intenzivno kot njegovo delo. Poročen je bil dvakrat, najprej s sestrično Mario Barbaro, po njeni nenadni smrti pa z Anno Magdaleno, ki je bila nadarjena pevka. Imel je dvajset otrok, a kruta realnost tistega časa je bila, da jih je le polovica dočakala odraslost. Kljub osebni bolečini je Bach ostal produktiven. Njegova zbirka Dobro uglašeni klavir je bila revolucionarna – dokazal je, da se da na instrumentu s tipkami igrati v vseh tonalitetah, kar je bila takrat tehnična novost.

Njegova glasba je pogosto mejila na matematiko. V delu Umetnost fuge je raziskoval, kako daleč lahko gre pri prepletanju različnih melodij, ne da bi se struktura sesula. Za Bacha glasba ni bila le čustvo, ampak red, ki odraža vesolje. Več njegovih sinov, predvsem Carl Philipp Emanuel in Johann Christian, je pozneje postalo slavnejših od očeta, saj sta pisala v novem, bolj lahkotnem slogu, ki je napovedoval Mozarta in Haydna.

Pozaba in vrnitev na veliki oder

Bach je ob koncu življenja skoraj popolnoma oslepel. Umrl je leta 1750 po ponesrečeni operaciji oči, ki jo je opravil isti potujoči zdravnik, ki je pozneje oslepil tudi Händla. Po smrti je bil Bach skoraj pozabljen. Veljal je za staromodnega skladatelja, čigar slog je preveč zapleten. Njegove note naj bi v leipziških cerkvah menda uporabljali celo za zavijanje mesa v mesnicah.

Kaj se je zgodilo na današnji dan v zgodovini, da ga danes sploh poznamo? Preobrat se je zgodil šele leta 1829, ko je mladi Felix Mendelssohn v Berlinu ponovno izvedel Pasijon po Mateju. Svet je bil šokiran nad močjo te glasbe. Danes Bachov katalog BWV obsega več kot tisoč del, ki so temelj vsakega resnega glasbenega študija. Današnji datum v koledarju nas opominja na to, da prava kakovost ne zastara, tudi če potrebuje stoletje, da jo ljudje spet opazijo. Bach ni le zgodovina; je koda, po kateri še danes pišemo in poslušamo glasbo.