Umetnik, ki je slikal sonce, medtem ko ga je požirala jetika
Težko si je predstavljati, da je avtor najbolj svetlih in optimističnih podob slovenske pokrajine svoje zadnje mesece preživljal v vlažnih bolnišničnih sobah, odrezan od narave, ki jo je tako strastno upodabljal. Danes Ivana Groharja poznamo kot obraz z bankovca za 200 tolarjev ali avtorja Sejalca, a februarja 1911 je bil le še ena številka v ljubljanski deželni bolnišnici. Njegova usoda je krut opomin, da družba svoje genije pogosto prizna šele takrat, ko je za njihovo preživetje že zdavnaj prepozno.
Grohar se je v bolniški postelji znašel 27. februarja 1911, ko je bila njegova diagnoza že neizprosna. Tuberkuloza, takratna kuga revnih in umetnikov, mu je načela pljuča do te mere, da je bil vsak vdih bitka zase. Pri 43 letih, ko bi moral biti na vrhuncu moči, je bil fizično in finančno povsem zlomljen človek.
Ujetnik vlažnih ateljejev in revščine
Njegov propad ni prišel čez noč. Grohar je leta živel v nemogočih razmerah, ujet v mrzle in vlažne prostore, ki so bili vse prej kot primerni za bivanje, kaj šele za ustvarjanje vrhunske umetnosti. Ironično je, da je človek, ki je znal na platno ujeti najbolj subtilne odtenke sončne svetlobe, večino časa preživel v senci pomanjkanja. Njegovo zdravje ni odpovedalo zaradi nesreče, temveč zaradi sistemske ignorance in kronične revščine.
Ko so ga konec leta 1910 iz rodne Sorice prepeljali v Ljubljano, je bilo jasno, da se stanje ne bo izboljšalo. Jetika je v tistem času pomenila smrtno obsodbo, sploh za nekoga, ki si ni mogel privoščiti niti spodobne hrane, kaj šele dragega zdravljenja v sanatorijih. Februarja 1911 je bolezen že tako napredovala, da je bila njegova vrnitev pred slikarsko stojalo le še pobožna želja njegovih prijateljev.
Jakopičeva zvestoba do zadnjega diha
V tistih težkih tednih Grohar ni bil povsem sam. Rihard Jakopič, njegov stanovski kolega in tesen prijatelj, je bil eden redkih, ki niso obrnili hrbta. Jakopič ga je redno obiskoval in mu skušal vliti vsaj kanček upanja, čeprav je verjetno tudi sam videl, da Grohar kopni pred njegovimi očmi. To ni bilo le kolegialno druženje, temveč tiha zaveza dveh mož, ki sta razumela, kako visoko ceno plačuje slovenska umetnost.
Prav Jakopič je bil tisti, ki je nase prevzel vso logistiko in skrbi, ki jih obnemogli slikar ni več zmogel. Groharjeva stiska je bila namreč tudi globoko birokratska. Medtem ko se je boril za zrak, so njegovi dolgovi naraščali, uradniki pa so se ukvarjali s papirji, namesto da bi pomagali človeku, ki je slovenski kulturi dal več kot vsi njihovi uradi skupaj.
Birokracija, ki je zamudila priložnost
Zgodba o Groharjevi prošnji za štipendijo je eden najbolj sramotnih listov v zgodovini takratnega deželnega odbora kranjskega. Slikar je namreč prosil za finančno pomoč, ki bi mu omogočila pot v Italijo. Upal je, da bi mu toplejše sredozemsko podnebje povrnilo zdravje in mu dalo nov zagon za delo. Odgovor oblasti je bil tipično počasen in hladnokrven.
Medtem ko so se birokratski mlini vrteli, je Grohar v bolnišnici izgubljal zadnje atome moči. Ko so se končno zganili, je bilo njegovo telo že preveč izčrpano za kakršno koli potovanje. Ta zamuda ni bila le administrativna napaka, temveč usodna obsodba. Grohar je v svojih pismih še vedno koval načrte za prihodnost, a realnost v ljubljanski bolnišnici je bila konec februarja 1911 neizprosna – Italije in okrevanja ni videl nikoli.
Razprodaja za dostojen pogreb
Ivan Grohar je uradno umrl 19. aprila 1911, a njegova pot se je dejansko končala že tistega turobnega februarja. Njegova smrt je bila tiha in pričakovana, kar pa ni zmanjšalo teže izgube za slovensko umetnost. Zapustil je opus, ki je bil v popolnem nasprotju z njegovo osebno bedo; njegova platna so prekipevala od barv in življenja, ki ga sam v zadnjih mesecih ni več poznal.
Tudi po smrti Grohar ni imel miru pred dolgovi. Jakopič je moral v svojem paviljonu organizirati prodajno razstavo njegovih del, da je sploh lahko poravnal stroške pogreba in slikarjeve zaostale obveznosti. S tem denarjem so mu zagotovili grob na pokopališču sv. Krištofa. Danes Groharjeve slike dosegajo vrtoglave zneske na dražbah, on pa je moral umreti v revščini, da so njegovi prijatelji sploh lahko plačali krsto. To je kruta realnost, ki jo pogosto pozabimo, ko v galerijah občudujemo njegove sončne pokrajine.
