Haaško sodišče in Milošević: Zakaj pravica ni dočakala epiloga?

Smrt v Haagu: ko je srce prehitelo pravico

Mnogi se še danes sprašujejo, ali bi obsodba Slobodana Miloševića sploh prinesla tisto pravo zadoščenje žrtvam balkanskih morij, a dejstvo ostaja, da je njegova smrt v celici pustila ogromno vrzel v mednarodnem pravu. Namesto jasnega sodnega epiloga smo dobili gore transkriptov in teorije zarot, ki še dve desetletji pozneje hranijo nacionalistične apetite. Ko so pazniki tisto marčno jutro leta 2006 vstopili v njegovo sobo, se ni končalo le življenje nekdanjega avtokrata, temveč se je sesul najpomembnejši proces po drugi svetovni vojni.

Haaško sodišče se je nenadoma znašlo pod plazom kritik. Brez izrečene sodbe je Milošević za svoje privržence ostal mučenik, za nasprotnike pa ubežnik pred roko pravice, ki se je izmuznil v grob. Proces, ki je trajal štiri leta in obsegal več kot 46.000 strani gradiva, je v trenutku postal pravno neuporaben arhiv, ki ni uspel uradno potrditi genocida v Bosni in Hercegovini pod njegovim neposrednim vodstvom.

Od beograjskega bunkerja do nizozemske celice

Njegov padec se ni zgodil čez noč, čeprav so bili prizori oktobra 2000 v Beogradu videti kot filmski preobrat. Potem ko so množice zaradi volilne prevare zavzele ulice, se je Milošević zabarikadiral v svojo rezidenco na Dedinjah. Aretacija 1. aprila 2001 je bila vse prej kot rutinska; spremljalo jo je večdnevno oboroženo obleganje, obtožbe pa so bile sprva precej stvarne – korupcija in zloraba položaja.

Preobrat se je zgodil na vidovdan, 28. junija 2001. Srbski premier Zoran Đinđić je tvegal politično stabilnost države in Miloševića s helikopterjem poslal v ameriško bazo v Tuzli, od koder je pot vodila naravnost v Haag. To je bil precedens brez primere. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je suverena država svojega nekdanjega predsednika izročila tujemu sodišču. V Beogradu je zavrelo, zvezni premier Zoran Žižić pa je v znak protesta nemudoma odstopil.

Igra mačke in miši v sodni dvorani

Sojenje se je začelo februarja 2002, Milošević pa je takoj pokazal, da ne bo igral po pravilih. Zavrnil je odvetnike in se odločil za samostojno obrambo, sodišče pa označil za marioneto Zahoda. Obtožnica je bila težka: 66 točk, vključno z genocidom v Srebrenici. Bil je to maraton, ki ga je nenehno prekinjalo njegovo krhko zdravje. Visok krvni tlak in težave s srcem so proces ustavili več kot dvajsetkrat.

Tožilstvo je dve leti nizalo dokaze in na klop poklicalo 295 prič. Med njimi sta bila tudi Milan Babić, nekdanji vodja hrvaških Srbov, in britanski diplomat Paddy Ashdown. Milošević je vsako priložnost izkoristil za politične govore, obrambo pa je začel šele avgusta 2004. Vztrajno se je upiral vsiljenim zagovornikom, ki mu jih je sodišče hotelo dodeliti, ko je postalo jasno, da njegovo srce ne bo zdržalo tempa procesa.

Skrivnostna smrt v enoti Scheveningen

Sobotno jutro, 11. marca 2006, je prineslo novico, ki je šokirala svet. Pazniki so Miloševića našli mrtvega na postelji v celici pripornega centra Scheveningen. Obdukcija nizozemskih zdravnikov je bila hitra: miokardni infarkt. V ozadju pa se je kuhala precej bolj umazana zgodba. V njegovi krvi so našli sledi rifampicina, močnega antibiotika za zdravljenje tuberkuloze, ki mu ga zdravniki niso predpisali.

Zakaj bi kdo jemal zdravilo za gobavost? Odgovor se je skrival v kemiji. Rifampicin izniči učinek zdravil za zniževanje krvnega tlaka. Sodnik Kevin Parker je po preiskavi zaključil, da je Milošević sam skrivaj jemal ta zdravila. Njegov cilj je bil jasen: namerno si je slabšal stanje, da bi izsilil premestitev na zdravljenje v Moskvo, kjer je bila njegova družina. Sodišče je to prošnjo pred tem že zavrnilo, on pa je očitno igral na vse ali nič.

Pogreb pod lipo brez najožjih sorodnikov

Pravni postopek se je uradno ustavil 14. marca 2006. Ker sodbe ni bilo, je Milošević v očeh zakona umrl nedolžen, kar je bila za tožilstvo in žrtve velika katastrofa. Celotno breme dokazovanja načrta o "veliki Srbiji" se je moralo pozneje prenesti na procese proti Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću, ki sta na svojo sodbo čakala še leta.

Vrnitev trupla v Srbijo je bila vse prej kot državniška. Beograjske oblasti niso dovolile uradnih ceremonij, zato so krsto za dva dni postavili v Muzej zgodovine Jugoslavije. Tam se je zbralo več deset tisoč ljudi, večinoma starejših privržencev njegove socialistične partije in radikalcev. Prizor je bil nadrealističen – množica je objokovala človeka, ki je državo popeljal v izolacijo in revščino.

Pokopali so ga 18. marca 2006 v Požarevcu, na domačem dvorišču pod staro lipo. Najbolj nenavadno pri vsem tem pa je, da na pogrebu ni bilo nikogar od njegovih najbližjih. Soproga Mira Marković, sin Marko in hči Marija so ostali v Rusiji in Črni gori. Bali so se aretacije, saj so bile v Srbiji zoper njih razpisane tiralice zaradi različnih kaznivih dejanj. Milošević je tako končal sam, v domači zemlji, medtem ko so njegovi dediči pogreb opazovali prek televizijskih zaslonov v tujini.