Gibanje 1. marca: Dan, ko se je Koreja uprla japonskemu imperiju

Ko danes opazujemo tehnološki in kulturni razcvet Južne Koreje, hitro pozabimo, da je bila ta država pred dobrim stoletjem le še ena izbrisana točka na zemljevidu japonskega imperija. Korejci niso imeli pravice do svojega jezika, njihova zemlja je postajala last tujcev, njihova politična identiteta pa je bila sistematično uničena. Prav v tem zadušljivem ozračju se je rodil upor, ki ga zgodovina pozna kot gibanje 1. marca ali Samil Undong. To ni bil le krik obupancev, temveč premišljen, čeprav krvavo zatrt poskus naroda, da si povrne dostojanstvo.

Cesarjeva smrt kot iskra v sodu smodnika

Leta 1910 je Japonska Korejo uradno priključila. Naslednje desetletje je zaznamovala trda vojaška roka, ki je nadzorovala vsak vidik življenja. Ključni prelom se je zgodil januarja 1919, ko je nenadoma umrl nekdanji cesar Gojong. Po Seulu so se kot požar razširile govorice, da so ga Japonci zastrupili, ker ni želel podpisati dokumentov, ki bi dokončno zapečatili korejsko usodo.

V tistem času je v Parizu potekala mirovna konferenca po prvi svetovni vojni. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je tam razlagal o samoodločbi narodov, kar je bilo za korejske študente v Tokiu in Seulu neposredno vabilo k akciji. Če so se velike sile pogovarjale o svobodi, so Korejci sklenili, da bodo svojo svobodo zahtevali sami.

Zmeda v restavraciji in pogum v parku

Načrt je bil jasen: 33 narodnih voditeljev, med katerimi so bili verski dostojanstveniki vseh glavnih struj, je pripravilo Deklaracijo o neodvisnosti. Dokument bi morali javno prebrati v parku Tapgol, a se je v zadnjem trenutku zgodil preobrat. Voditelji so se ustrašili, da bo njihova prisotnost v parku sprožila pokol, zato so se raje umaknili v restavracijo Taehwagwan.

Tam so deklaracijo prebrali, jo podpisali in – kar je morda najbolj nenavadno – sami poklicali policijo, da jih pride aretirat. Medtem ko so voditelji končali v policijskih vozilih, je v parku Tapgol čakala tisočglava množica študentov, ki niso vedeli, kje so njihovi vodje. Situacijo je rešil neimenovan študent, ki je stopil na osmerokotni paviljon in začel brati besedilo. Ko je izrekel zadnje besede, se je v zrak dvignil krik "Daehan Dongnip Manse!" (Naj živi korejska neodvisnost), ki je Seul v trenutku spremenil v prizorišče upora.

Kri v vasi Jeam-ri in upor dveh milijonov

Kar se je začelo kot miren pohod z zastavami, se je hitro razširilo po celotnem polotoku. Po ocenah se je protestom pridružilo okoli dva milijona ljudi, kar je bila takrat desetina celotnega prebivalstva. Japonski odziv je bil brutalen. Generalni guverner Hasegawa Yoshimichi ni izbiral sredstev; vojska je na neoborožene ljudi streljala kar na ulicah, vojaki pa so demonstrante napadali s sabljami.

Najbolj srhljiv dogodek se je zgodil 15. aprila v vasi Jeam-ri. Japonski vojaki so moške zvabili v cerkev pod pretvezo sprave. Ko so bili vsi v stavbi, so vrata zaklenili, jo polili z gorivom in zažgali. Vsakogar, ki je poskušal skočiti skozi okno, so postrelili. To ni bila le represija, temveč vojni zločin, namenjen ustrahovanju celotnega naroda.

Yu Gwan-sun: Dekle, ki se ni zlomilo

V tem kaosu je izstopilo ime 16-letne študentke Yu Gwan-sun. Ko so Japonci zaprli šole, se je vrnila domov in na tržnici Aunae organizirala upor. Policija je med zatrtjem ubila njene starše, njo pa zaprla v zloglasni zapor Seodaemun. Tudi za rešetkami ni utihnila.

Ob prvi obletnici gibanja, 1. marca 1920, je v zaporu organizirala množično vzklikanje za neodvisnost, kar je paznike razjarilo. Yu Gwan-sun je umrla septembra istega leta, stara komaj 17 let. Razloga za njeno smrt sta bila podhranjenost in nenehno pretepanje. Postala je obraz upora, ki ga niti zaporne stene niso mogle utišati.

Politični premik in vlada v izgnanstvu

Številke o žrtvah so še danes predmet razprav. Japonski uradni viri so priznali le 553 mrtvih, medtem ko korejski nacionalisti trdijo, da je bilo ubitih več kot 7.500 ljudi, okoli 47.000 pa aretiranih. Ne glede na točnost številk je bil šok za Japonsko prevelik, da bi ga ignorirali.

Imperij je moral popustiti. Zamenjali so guvernerja in uvedli obdobje "kulturne vladavine". To sicer ni pomenilo svobode, so pa Korejci končno smeli izdajati svoje časopise in nekoliko lažje dihati, čeprav je policijski nadzor ostal vseprisoten. Najpomembnejša posledica pa se je zgodila zunaj meja: aprila 1919 je bila v Šanghaju ustanovljena začasna vlada Republike Koreje. Ta organ je postal osrednja točka odpora, ki je diplomatsko in vojaško deloval vse do leta 1945, ko je Japonska končno kapitulirala.

Zanimivo je, da se je v restavraciji Taehwagwan, kjer so aretirali 33 podpisnikov, kasneje odprl klub, danes pa tam stoji spominsko obeležje. To dokazuje, da se zgodovina ne piše le v parlamentih, temveč včasih tudi ob dogodkih, ki se končajo z aretacijo.