Zakaj je ganska polnoč leta 1957 spremenila več kot le en zemljevid
Ko danes opazujemo geopolitično sliko Afrike, pogosto pozabljamo, da se je sodobna zgodovina te celine zares začela pisati šele sredi prejšnjega stoletja. Gana ni le še ena država na zahodni obali; je simbolni laboratorij, v katerem se je prvič v praksi preizkusilo, ali lahko afriški narod dejansko preživi brez evropskega tutorstva. Britanci so leta 1957 morda mislili, da gre le za administrativni prenos oblasti na Zlati obali, a v resnici so sprožili plaz, ki ga ni bilo več mogoče ustaviti.
Britanski imperij je po drugi svetovni vojni pokal po šivih, vendar so se v Londonu krčevito oklepali svojih kolonij. Gana je bila tista, ki je prva prebila led in dokazala, da se dajo kolonialne verige pretrgati brez vsesplošnega prelivanja krvi, kakršnemu smo bili pozneje priča v Alžiriji ali Angoli. To ni bil le birokratski dogodek, ampak neposreden udarec evropskemu prepričanju o večni nadvladi.
Od zaporniške celice do premierskega stolčka
Glavni motor teh sprememb je bil Kwame Nkrumah, človek, ki je v svoji biografiji združil ameriško izobrazbo in britanske zapore. Ko se je leta 1947 vrnil v domovino, takrat še uradno imenovano Zlata obala, ni izgubljal časa s postopnimi reformami. Ustanovil je Stranko ljudske konvencije (CPP) in nastopil z geslom "samouprava zdaj". Britanci so ga leta 1950 zaprli, ker je organiziral stavke, a so hitro ugotovili, da so s tem ustvarili mučenika.
Na volitvah leta 1951 je njegova stranka pometla s konkurenco, medtem ko je bil Nkrumah še vedno za zapahi. Guverner Charles Arden-Clarke je moral pogoltniti ponos, ga izpustiti in mu ponuditi vodenje vlade. Ime Gana, ki so ga izbrali za novo državo, je bilo strateška poteza. Čeprav je starodavni imperij Wagadou (Gana) ležal precej bolj severozahodno, so z imenom želeli poudariti predkolonialno veličino in prekiniti vse vezi z britanskim poimenovanjem po naravnih virih.
Zvezdniki na trgu Old Polo Ground
6. marca 1957 ob polnoči se je v Akri zgodil spektakel, kakršnega v Afriki do takrat niso poznali. Na trgu Old Polo Ground so spustili zastavo Union Jack in prvič dvignili gansko trobojnico s črno zvezdo. Vojvodinja Kentska je tam zastopala kraljico Elizabeto II., kar je bil svojevrsten diplomatski paradoks – britanska kraljeva družina je uradno blagoslovila odhod svoje najbogatejše afriške kolonije.
V množici niso stali le domačini. Tam sta bila tudi Martin Luther King mlajši, ki je v ganskem boju videl navdih za ameriško gibanje za državljanske pravice, in Richard Nixon, takratni ameriški podpredsednik. Nkrumah je v svojem govoru jasno povedal, da Gana ne bo otok sredi kolonialnega morja. Izjavil je, da njihova svoboda ne pomeni nič, če ni osvobojena celotna Afrika. To ni bila le retorika, ampak napoved agresivne panafriške politike.
Kakaova past in trd pristanek v realnost
Začetek je bil obetaven, saj je Gana v neodvisnost vstopila z debelo denarnico. Kot največja svetovna pridelovalka kakava je imela ogromne devizne rezerve, ki jih je Nkrumah takoj začel trošiti za megalomanske projekte. Gradnja hidroelektrarne na reki Volti in novega pristanišča v Temi sta bila simbola modernizacije, ki naj bi državo v nekaj letih spremenila v afriško Švico.
Vendar se je gospodarska pravljica hitro sfižila. Cene kakava na svetovnih borzah so strmoglavile, državna blagajna pa se je praznila hitreje, kot so nastajale nove tovarne. Nkrumah je na krizo odgovoril z avtoritarnostjo. Leta 1964 je prepovedal opozicijo, se razglasil za dosmrtnega predsednika in se v hladnovojni igri vse bolj nagibal proti Moskvi in Pekingu, kar je Washingtonu in Londonu seveda dvignilo pritisk.
Konec je bil predvidljiv in hiter. Februarja 1966, ko je bil Nkrumah na obisku v Vietnamu in na Kitajskem, so ganski častniki ob pomoči policije izkoristili njegovo odsotnost. Izvedli so državni udar in v trenutku končali prvo poglavje ganske neodvisnosti. Ironično je, da je človek, ki je sanjal o združeni Afriki, svojo pot končal v izgnanstvu v Gvineji, medtem ko je njegova država vstopila v dolgo obdobje vojaških prevratov.
