Zakaj je kos kositrne folije leta 1878 šokiral svet
Danes, ko v žepu nosimo naprave, ki zmorejo posneti tisoče ur kristalno čistega zvoka, si težko predstavljamo svet popolne tišine. Pred letom 1878 je bil zvok nekaj minljivega – ko je beseda zapustila usta, je za vedno izginila v etru. Thomas Alva Edison je to naravno zakonitost prekinil 19. februarja 1878, ko mu je ameriški patentni urad podelil patent številka 200.521 za fonograf. To ni bil le nov stroj; bil je prvi dokaz, da lahko človek "ujame" čas in ga ponovno zavrti.
Mnogi zgodovinarji menijo, da je prav ta izum, bolj kot žarnica, definiral Edisona kot genija. Ideja o shranjevanju glasu je bila takratna različica znanstvene fantastike. Ljudje so bili vajeni, da so spomini zapisani v knjigah ali na slikah, nihče pa ni pričakoval, da bo kdaj slišal glas pokojnega sorodnika ali opernega pevca, ne da bi bil ta dejansko v sobi. Edisonov patent je uradno odprl vrata industriji, ki danes ustvarja milijardne dobičke, čeprav se je vse začelo z nerodno napravo na ročni pogon.
Mehanika, ki je "prisilila" kovino h govoru
Edisonov fonograf ni potreboval elektrike, procesorjev ali digitalnih algoritmov. Deloval je na čisti, surovi mehaniki. Osrednji del naprave je bil kovinski valj s spiralnim žlebom, ki ga je izumitelj ovil v tanko plast staniola, torej kositrne folije. Ko je nekdo vpil v lijak, so zvočni valovi tresli membrano, na katero je bila pritrjena igla. Ta igla je dobesedno vrezovala vdolbine v mehko folijo. Globina teh vdolbin je bila neposreden zapis zvočnega vala.
Postopek predvajanja je bil zrcalna slika snemanja. Igla je ponovno potovala po istih vdolbinah, tresljaji pa so se prek membrane in lijaka ojačali nazaj v zvok. Prvi uporabniki so morali biti precej spretni, saj so valj vrteli ročno. Če je uporabnik ročico vrtel prehitro, je govorec zvenel kot veverica, če prepočasi, pa kot globok, nerazločen in mrmrajoč glas. Ta nestabilnost je bila ena največjih porodnih bolečin nove tehnologije.
Strah pred trebušnim govorcem in "čarovnik" iz laboratorija
Ko je Edison decembra 1877, še pred uradno podelitvijo patenta, zakoračil v uredništvo revije Scientific American in napravo postavil na mizo, je zavladala tišina. Ko je stroj "spregovoril", so prisotni novinarji in znanstveniki začeli mrzlično pregledovati sobo. Prepričani so bili, da gre za prevaro in da se nekje skriva ventrilokvist oziroma trebušni govorec. Zvok je bil sicer kovinski in poln šumov, a so bile besede povsem razločne. Prav ta dogodek je Edisonu prinesel legendarni vzdevek "Čarovnik iz Menlo Parka".
Zanimivo je, kako močno se je Edison zmotil pri napovedovanju prihodnosti svojega izuma. Glasbe sploh ni postavljal v ospredje. V svojih zapiskih je fonograf videl predvsem kot resno poslovno orodje – nekakšen diktafon za pisarne, pripomoček za učenje tujih jezikov ali arhiv za slepe. Zabava in poslušanje glasbe sta bili na njegovem seznamu prednostnih nalog šele nekje pri dnu. Očitno tudi največji umi včasih ne predvidijo, da bodo ljudje tehnologijo raje uporabili za užitek kot za delo.
Tehnološki slepi tir in desetletje premora
Kljub začetnemu navdušenju je bil patentirani model iz leta 1878 v praksi skoraj neuporaben za širše množice. Staniol je bil preveč krhek. Že po dveh ali treh predvajanjih je igla zgladila vdolbine v foliji in posnetek je izginil. Poleg tega folije ni bilo mogoče sneti z valja, ne da bi se zmečkala, kar je pomenilo, da posnetkov ni bilo mogoče kopirati ali pošiljati. Vsak posnetek je bil unikaten in obsojen na hitro uničenje.
Morda je prav zaradi teh omejitev Edison za skoraj deset let opustil delo pri fonografu. Vse svoje moči je usmeril v električno žarnico in omrežja, fonograf pa je medtem nabiral prah. Na sceno se je vrnil šele, ko mu je začela konkurirati konkurenca. Alexander Graham Bell in njegova ekipa so namreč razvili grafofon, ki je namesto folije uporabljal voščene valje. Ti so bili vzdržljivejši in so končno omogočili, da je naprava postala komercialno zanimiva.
Bitka med valji in ploščami
Danes pogosto slišimo, da nekdo uporabi izraz "gramofon" za karkoli, kar vrti staro glasbo, a je razlika ključna. Edison je do konca zagovarjal valje, ker so zagotavljali enakomerno hitrost zapisa po celotni dolžini. Vendar ga je prehitel Emile Berliner, ki je leta 1887 patentiral gramofon na ravne plošče. Plošče so zmagale iz povsem praktičnega razloga: bile so cenejše za izdelavo in lažje za shranjevanje. Edisonova trma pri vztrajanju na valjih je bila ena njegovih redkih poslovnih napak, ki ga je na koncu stala prevlade na trgu.
Danes so originalni fonografi iz leta 1878 prava redkost, ki jih najdemo le v vrhunskih muzejih. Tisti redki posnetki na staniolu, ki so preživeli stoletje in pol, so tako krhki, da se jih igla ne sme več dotakniti. Znanstveniki so jih pred leti uspeli "prebrati" le s pomočjo naprednih optičnih skenerjev. Eden najbolj fascinantnih ohranjenih fragmentov je 78-sekundni posnetek, na katerem moški glas recitira otroško pesmico, se sredi nje zmoti in se nato iskreno nasmeji lastni nerodnosti. Ta smeh iz leta 1878 je morda najbolj pristen dokaz, kako močno je Edisonova naprava spremenila naše dojemanje minljivosti.
