Ko danes opazujemo, kako se avtokratski režimi po svetu še vedno krčevito oklepajo zastarelih zakonov o veleizdaji, da bi utišali neprijetne novinarje, se zdi, kot da beremo scenarij izpred stotih let. Britanski imperij je v Indiji postavil temelje za tovrstno pravno telovadbo, ko je poskušal z administrativnimi ukrepi zadušiti gibanje, ki ga s pendreki ni mogel več obvladati. Aretacija Mahatme Gandhija marca 1922 ni bila le policijska akcija, temveč priznanje kolonialne oblasti, da so besede v tedniku Young India nevarnejše od uličnih protestov.

Strateški umik, ki je razjezil soborce

Vse se je začelo s prelomnim letom 1920, ko je Indijski nacionalni kongres pod Gandhijevim vodstvom sprožil silovito kampanjo nesodelovanja. Indijci so preprosto nehali kupovati britansko blago, zapustili so njihova sodišča in šole ter nehali plačevati davke. Sistem je začel pokati po šivih, dokler ni februarja 1922 v vasi Chauri Chaura v Utar Pradešu počilo. Množica je v besu zažgala policijsko postajo, v ognju pa je umrlo 22 policistov.

Gandhi se je odzval nepričakovano in za mnoge šokantno. Ker je bila njegova filozofija nenasilja (ahimsa) neomajna, je takoj preklical celotno nacionalno kampanjo. Ta poteza je med njegovimi političnimi kolegi sprožila val ogorčenja; prepričani so bili, da je ustavitev protestov v trenutku največjega zagona usodna napaka. Britanski podkralj lord Reading je v tem notranjem razkolu zavohal priložnost. Ocenil je, da je Gandhi politično ranljiv, in izdal ukaz za njegovo aretacijo.

Trije članki, ki so zatresli imperij

Zanimivo je, da Britanci Gandhija niso zaprli zaradi organizacije protestov, ampak zaradi njegove uredniške politike. Kot glavni pisec tednika Young India je objavil tri uvodnike, ki so kolonialni upravi še posebej stopili na žulj: Poseganje v zvestobo, Uganka in njena rešitev ter Tresejoče se grive. V njih je brez ovinkarjenja pozival k nelojalnosti do britanske krone, kar je bilo za London nesprejemljivo.

Policijski nadzornik Daniel Healy je 10. marca 1922 potrkal na vrata ašrama Sabarmati blizu Ahmedabada. Gandhiju je prebral zaporni nalog, ki ga je bremenil kršitve zloglasnega 124. člena indijskega kazenskega zakonika. Gre za člen, ki sankcionira spodbujanje sovraštva ali nezadovoljstva do vlade – orodje, ki ga indijska politika v takšni ali drugačni obliki uporablja še danes. Poleg Gandhija so v policijsko vozilo posadili še Shankarlala Bankerja, ki je bil uradni izdajatelj časopisa.

"Veliki proces" v stotih minutah

Sojenje v Ahmedabadu 18. marca 1922 je bilo vse prej kot običajen pravni postopek. Pred britanskim sodnikom C. N. Broomfieldom se je odvil proces, ki je trajal pičlih sto minut. Gandhi je takoj poskrbel za zmedo v sodni dvorani, saj je zavrnil odvetnika in brez obotavljanja priznal krivdo. Namesto obrambe je postregel z moralno lekcijo: izjavil je, da je spodbujanje nezadovoljstva do škodljive vlade njegova državljanska dolžnost.

Sodnika Broomfielda je postavil v nemogoč položaj. Pozval ga je, naj bodisi odstopi, če se mu zdi zakon nepravičen, bodisi mu izreče najvišjo možno kazen. Sodnik je v obrazložitvi priznal, da Gandhi ni običajen obtoženec, a mu je kljub temu izrekel šestletno zaporno kazen. Pri tem se je skliceval na precedens iz leta 1908, ko je bil za podobno dejanje obsojen nacionalist Bal Gangadhar Tilak.

Slepič, ki je spremenil načrte Londona

Gandhi v zaporu Yerwada v Puni ni ostal šest let. Britanci so se namreč panično bali, da bi njihov najslavnejši zapornik umrl za rešetkami, saj bi to v Indiji sprožilo krvavo vstajo, ki je ne bi mogli pogasiti. Ko je januarja 1924 hudo zbolel za vnetjem slepiča, so ga nemudoma prepeljali v bolnišnico Sassoon. Tam ga je operiral britanski kirurg, operacija pa je bila uspešna.

Vlada ga je 5. februarja 1924 iz zdravstvenih razlogov predčasno izpustila na prostost. Po vrnitvi se Gandhi ni takoj vrnil v politično areno. Nekaj let se je raje posvečal predenju bombaža in boju za pravice najnižjih kast, kar je bila po svoje še močnejša oblika tihega upora. Ironija zgodovine pa ostaja: člen 124A, zaradi katerega je Gandhi sedel v zaporu, je preživel britanski imperij in še danes služi kot priročno sredstvo za utišanje kritičnih glasov v sodobni indijski demokraciji.