Dan, ko so Beatli postali tarča: Lennonov škandal z Jezusom

Ko rock zvezda postane tarča: Dan, ko je Lennon "prehitel" Jezusa

Danes si težko predstavljamo, da bi ena sama neprevidna izjava v časopisnem intervjuju sprožila grmade na ulicah in grožnje s smrtjo, a leta 1966 je John Lennon na lastni koži izkusil moč verskega besa. V svetu, kjer so družbena omrežja postala poligon za "kulturo črtanja", se zdi Lennonov incident z Jezusom kot nekakšen predhodnik sodobnih medijskih linčev. Razlika je le v tem, da takrat niso blokirali profilov, temveč so dejansko sežigali plošče in pripravljali orožje.

Vse se je začelo 4. marca 1966, ko je Maureen Cleave v britanskem časopisu London Evening Standard objavila pogovor z Lennonom. V sklopu serije "Kako živi Beatle?" je novinarka obiskala Johna na njegovem posestvu v Weybridgeu. Lennon, ki je takrat mrzlično prebiral knjige o religiji, je med pitjem čaja preprosto ugotavljal, da krščanstvo v Britaniji bledi. Njegova opazka je bila sociološka, morda malce cinična, a v Londonu ni dvignila niti ene obrvi. Britanci so bili vajeni njegovega ostrega jezika.

Nihče v tisti dnevni sobi si ni mislil, da bo ta kratek komentar čez nekaj mesecev skoraj pokopal največjo skupino vseh časov. Lennon je le na glas povedal tisto, kar je videl v praznih britanskih cerkvah, a Amerika je imela o tem povsem drugačno mnenje.

Odločitev urednika, ki je zanetila ogenj

Prava nevihta se je pripravila šele julija 1966, ko je ameriška najstniška revija Datebook odkupila pravice za objavo intervjuja. Urednik Art Unger je zavohal priložnost za škandal, Lennonov citat iztrgal iz konteksta ter ga v krepkem tisku postavil na naslovnico. "Zdaj smo bolj priljubljeni od Jezusa; ne vem, kaj bo šlo prej – rock 'n' roll ali krščanstvo," je kričalo s trafik po vseh Združenih državah Amerike.

V tistem trenutku se je v ameriškem "biblijskem pasu" ustavil čas. Radijska postaja WAQY v Birminghamu v Alabami je prva udarila nazaj. Napovedovalca Tommy Charles in Doug Layton sta v eter pozvala k popolnemu bojkotu glasbe skupine The Beatles. Nista se ustavila le pri prepovedi predvajanja pesmi; poslušalce sta pozvala, naj prinesejo svoje vinilne plošče in spominke na javna mesta, kjer jih bodo uničili. Val ogorčenja se je kot požar razširil čez Teksas vse do Tennesseeja.

Fascinantno je, kako hitro se je glasbena evforija sprevrgla v čisto sovraštvo. Ljudje, ki so še včeraj stali v vrstah za vstopnice, so zdaj z isto vnemo metali albume v ogenj.

Grmade v senci Ku Klux Klana

Avgust 1966 je bil za skupino pekel na zemlji. Tik pred začetkom njihove ameriške turneje so se po mestih vrstili javni sežigi plošč. Televizijski posnetki mladih kristjanov, ki na grmade mečejo albuma Rubber Soul in Revolver, so obšli svet. V dogajanje se je vpletel celo Ku Klux Klan. V Južni Karolini so pripadniki klana na leseni križ pribili ploščo Beatlov in jo zažgali, kar je bila jasna in srhljiva grožnja s smrtjo.

Menedžer Brian Epstein je bil na robu živčnega zloma. Resno je razmišljal, da bi celotno turnejo odpovedal, saj varnost na stadionih takrat ni bila niti približno podobna današnjim standardom. Lennon se sprva ni hotel opravičiti. Bil je trmast in prepričan, da so ljudje preprosto preveč neumni, da bi razumeli njegov sarkazem. Šele ko mu je Epstein pojasnil, da so neposredno ogrožena življenja vseh štirih, je John popustil.

Varnostno tveganje ni bilo le teoretično. Grožnje so prihajale z vseh strani in vzdušje je postalo nevzdržno, še preden so sploh stopili na letalo za ZDA.

Priznanje napake v hotelu Astor Tower

V Chicagu je 11. avgusta 1966 potekala ena najbolj napetih tiskovnih konferenc v zgodovini rocka. V hotelu Astor Tower je pred novinarje stopil John Lennon, ki ni bil niti približno podoben tistemu samozavestnemu zvezdniku iz filmov. Bil je vidno pretresen; z roko si je popravljal očala in s tresočim glasom poskušal pogasiti požar.

"Nisem rekel, da smo boljši ali večji, niti se ne primerjam z Jezusom kot osebo," je hitel pojasnjevati. Priznal je, da je bila izjava morda napačno razumljena, a je hkrati dodal, da bi verjetno vsi molčali, če bi namesto Beatlov omenil televizijo. To je bil redek trenutek, ko smo videli ranljivega Lennona, ki se je moral ukloniti javnemu pritisku, da bi rešil sebe in svoje prijatelje.

Turneja se je sicer nadaljevala, a strah je ostal. V Memphisu je med koncertom nekdo na oder vrgel močno petardo. Pok je bil tako glasen, da so ostali trije člani skupine takoj pogledali proti Johnu, prepričani, da ga je nekdo ustrelil v glavo.

Zadnji akordi na stadionu Candlestick Park

Ta incident je bil zadnji žebelj v krsto njihovih nastopov v živo. Beatli so imeli dovolj. Dovolj so imeli kričanja, ki je preglasilo njihove instrumente, dovolj so imeli slabe organizacije in zdaj še strahu za lastna življenja. Lennonova afera z Jezusom je le pospešila neizogibno odločitev: umik z odrov.

Svoj zadnji komercialni koncert so odigrali 29. avgusta 1966 na stadionu Candlestick Park v San Franciscu. Po tem so se zaprli v studio Abbey Road in začeli ustvarjati album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, ki ga v tistem času sploh ne bi mogli izvajati v živo. Ironično je, da je prav ta verski škandal skupino prisilil v njihovo najbolj kreativno obdobje.

Zgodba je dobila bizaren epilog šele leta 2008. Vatikan je po več kot štirih desetletjih prek svojega časopisa L'Osservatore Romano končno "odpustil" Lennonu. Zapisali so, da je šlo le za hvalisanje mladeniča iz delavskega razreda, ki ga je zmedla nenadna slava. John tega odpustka seveda ni dočakal, saj ga je decembra 1980 pred njegovim domom v New Yorku ustrelil Mark David Chapman.