Ko se je nad Vatikanom dvignil beli helikopter: Desetletje od preloma, ki ga ni nihče pričakoval

Vatikan je prostor, kjer se čas meri v stoletjih, protokoli pa so vklesani v kamen. Ko se je 28. februarja 2013 ura na stolpu bazilike svetega Petra ustavila pri osmi zvečer, se ni končal le običajen delovni dan. Tistega večera se je uradno zaključil pontifikat Benedikta XVI. Joseph Ratzinger je s tem dejanjem postal prvi papež po letu 1415, ki je prostovoljno in pri polni zavesti zapustil krmilo Katoliške cerkve. Čeprav smo danes na koncept "zaslužnega papeža" že navajeni, je bila takratna poteza za milijardo vernikov popoln kulturni in teološki šok.

Podoba belega helikopterja italijanskih zračnih sil, ki je v mraku poletel nad Trgom svetega Petra in odnašal papeža proti poletni rezidenci v Castel Gandolfu, je bila filmska. To ni bila le selitev, ampak vizualni dokaz, da se je v moderni dobi nekaj nepreklicno zlomilo. Do tistega trenutka je namreč veljalo, da papež svojo službo opravlja do zadnjega diha, ne glede na to, kako krhko je njegovo telo. Benedikt XVI. je to tradicijo racionalno prekinil. S tem je Cerkev pravzaprav moderniziral bolj kot kateri koli njegov "napredni" predhodnik, saj je funkcijo ločil od človeške minljivosti.

Latinski stavek, ki je ustavil svetovne agencije

Vse se je začelo sedemnajst dni prej, 11. februarja, ko je v dvorani med rutinskim branjem imen bodočih svetnikov zavladala smrtna tišina. Benedikt XVI. je v latinščini prebral kratko izjavo, ki je večina prisotnih sprva sploh ni razumela. Sreča v nesreči je bila prisotnost Giovanne Chirri, novinarke agencije ANSA. Ker je razumela latinsko, je prva dojela pomen besed "ingravescente aetate" (zaradi napredovale starosti). Medtem ko so drugi novinarji še čakali na uradne prevode, je ona že pošiljala novico, ki je stresla svetovne borze in tiskovne agencije.

Papež je bil v svoji utemeljitvi brutalno iskren: njegove moči preprosto niso bile več kos zahtevam petrinske službe. Petindvajsetletni intelektualec, ki je celo življenje posvetil knjigam in teologiji, je prišel do racionalnega zaključka, da fizično peša. Ni šlo za beg pred škandali ali zunanji pritisk, kot so takrat namigovali številni teoretiki zarot. Šlo je za trezno oceno človeka, ki je vedel, da institucija potrebuje močnejšo roko. V Vatikanu je takrat zavladal kaos, saj nihče ni imel pripravljenega scenarija za papeža, ki je še živ, a ni več na oblasti.

Zadnje ure in simbolično zapiranje vrat

Na zadnji dan svojega mandata, 28. februarja, se je Benedikt XVI. v Klementinski dvorani še zadnjič srečal s kardinali. Obljubil je "brezpogojno pokorščino" svojemu nasledniku, čeprav takrat nihče ni vedel, da bo to Argentinec Jorge Bergoglio. Ko je popoldne odletel v Castel Gandolfo, so ga tam pričakali domačini, on pa jim je z balkona namenil zadnje besede kot papež. Povedal je, da postaja le še "romar, ki začenja zadnji del svoje poti na tej zemlji".

Točno ob 20. uri se je zgodil najbolj simboličen trenutek večera. Švicarski gardisti, ki so stražili vhod v rezidenco, so preprosto zaprli vrata in odkorakali stran. Njihova dolžnost je varovanje vladajočega papeža; v trenutku, ko je nastopil sede vacante (izpraznjen sedež), je njihova pristojnost prenehala. Kardinal Tarcisio Bertone, ki je kot kamerleng prevzel začasno vodenje, je moral opraviti tisto, kar se običajno počne ob smrti: zapečatil je papeževo stanovanje v Vatikanu in uničil ribiški prstan. Razlika je bila le v tem, da je lastnik prstana tisti čas v miru pil čaj nekaj deset kilometrov stran.

Zgodovinski presedan po šestih stoletjih

Čeprav kanonsko pravo (kanon 332, odstavek 2) odstop omogoča, se tega nihče ni dotaknil stoletja. Zadnji, ki je odšel predčasno, je bil Gregor XII. leta 1415, pa še to pod prisilo, da bi se končal veliki zahodni razkol. Benedikt XVI. pa je imel v mislih drug primer – Celestina V., ki je leta 1294 odstopil prostovoljno. Ratzinger je že leta 2009 obiskal njegov grob v L'Aquili in nanj položil svoj palij. Danes vemo, da to ni bila le naključna gesta, ampak tiha napoved tistega, kar je načrtoval.

Njegov odstop je bil prelomnica predvsem zato, ker je priznal biološko realnost. Živimo v času, ko medicina podaljšuje življenje, ne more pa vedno ohraniti vitalnosti, potrebne za vodenje globalne mašinerije z 1,3 milijarde vernikov. Ratzinger se je zavedal, da bi bilo vztrajanje na prestolu v stanju popolne nemoči neodgovorno do Cerkve. To je bila poteza človeka, ki mu je bila institucija pomembnejša od lastnega statusa.

Deset let tišine v samostanu Mater Ecclesiae

Po krajšem umiku se je Benedikt vrnil v Vatikan, a ne v apostolsko palačo. Naselil se je v preurejenem samostanu Mater Ecclesiae sredi vatikanskih vrtov. Obdržal je belo sutano, a se je odpovedal rdečim čevljem in pelerini. Postal je "zaslužni papež", figura, ki je v Cerkvi povzročala precejšnjo zmedo. Nekateri krogi so ga namreč želeli uporabiti kot orožje proti Frančiškovim reformam, a je Ratzinger vsakič znova poudaril svojo zvestobo novemu papežu.

Skoraj desetletje je preživel v molitvi in pisanju teoloških pisem, stran od oči javnosti. Njegova prisotnost je bila tiha, a močna. Joseph Ratzinger je umrl 31. decembra 2022, skoraj deset let po tistem zgodovinskem poletu s helikopterjem. Pokopali so ga 5. januarja 2023 v vatikanskih grotah, v grobnico, kjer je nekoč počival Janez Pavel II. Ironično je, da je kot "upokojenec" preživel več časa kot na samem papeškem prestolu, kjer je vladal manj kot osem let.