Dan, ko je Hitler pokopal mir: Ponovna oborožitev Nemčije

Če bi danes katera od svetovnih velesil enostransko raztrgala ključne mirovne sporazume in začela množično kopičiti orožje, bi verjetno pričakovali takojšen in oster odziv. Vendar nas zgodovina uči, da so stvari v praksi precej bolj zapletene in pogosto zaznamovane s politično neodločnostjo. Točno to se je zgodilo sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Berlin preprosto nehal igrati po pravilih, ki so bila postavljena po prvi svetovni vojni. 16. marec 1935 v koledarju ni le suhoparen zgodovinski zapis, ampak trenutek, ko je Adolf Hitler svetu vrgel rokavico v obraz, zahodne demokracije pa so jo le nemo opazovale.

Tistega dne je nacistična Nemčija uradno razglasila ponovno uvedbo splošne vojaške obveznosti. S tem dejanjem je Berlin dokončno in javno pokopal določila versajske mirovne pogodbe, ki so Nemčijo po letu 1918 držale na kratki vrvici. Zgodovina tega datuma nam jasno kaže, kako nevarno je lahko politično popuščanje. Medtem ko so se v Parizu in Londonu še ukvarjali z diplomatskimi notami, so v nemških mestih že odmevali koraki novih nabornikov. Ta datum v koledarju označuje prehod iz prikritega oboroževanja v odkrito militarizacijo, ki je Evropo neizogibno potisnila proti novemu breznu.

Konec versajskega diktata in vzpon Wehrmachta

Po porazu v prvi svetovni vojni je bila nemška vojska le še senca same sebe. Versajska pogodba je Reichswehr omejila na pičlih 100.000 poklicnih vojakov, kar je bilo za državo te velikosti praktično nič. Prepovedali so ji vse, kar bi lahko pomenilo resno ofenzivno moč: od letalstva in podmornic do težkega topništva. General Hans von Seeckt je v dvajsetih letih sicer uspel ustvariti elitno jedro, kjer je bil skoraj vsak vojak usposobljen za častnika, a brez številčnosti in tehnike to ni bila prava vojna sila.

Vse se je spremenilo, ko je oblast prevzel Hitler. Čeprav so Nemci že prej skrivaj kršili omejitve, je 16. marec 1935 prinesel konec vseh pretvarjanj. Obrambni minister Werner von Blomberg je javno predstavil zakon, ki je Reichswehr preimenoval v Wehrmacht. To ni bila le sprememba imena, ampak popolna transformacija države v vojaški stroj. Načrt je bil ambiciozen in strašljiv: vojska naj bi v miru štela 36 divizij, kar pomeni približno pol milijona mož pod orožjem.

Letalstvo in obvezno služenje: Nemčija v polnem zagonu

Zakon je uvedel obvezno enoletno služenje vojaškega roka za vse nemške moške, kar so kasneje podaljšali na dve leti. Če pogledamo pomembne dogodke na današnji dan, ne smemo spregledati dejstva, da je le nekaj dni pred tem Hermann Göring uradno potrdil obstoj Luftwaffe – nemškega vojaškega letalstva. To je bil še en neposreden udarec versajskim omejitvam, ki so Nemčiji strogo prepovedovale kakršne koli sile v zraku.

Nova vojaška doktrina je temeljila na mobilnosti in hitrosti, kar je kasneje postalo znano kot bliskovita vojna. Nemška industrija, predvsem v Porurju, je dobila ogromne državne injekcije. Vojašnice so se polnile, brezposelnost, ki je v letih velike krize pustošila po državi, pa je začela strmo padati. Seveda je šlo za umetno ustvarjeno blaginjo, ki je temeljila na proizvodnji orožja, a za povprečnega Nemca je to pomenilo delo in kruh.

Zakaj se nihče ni odzval?

Morda najbolj fascinanten in hkrati srhljiv del zgodbe je medla reakcija preostalega sveta. Francija, Velika Britanija in Italija so bile sicer ogorčene, a njihova dejanja so bila milo rečeno neučinkovita. Aprila 1935 so se njihovi predstavniki sestali v Stresi, kjer so sicer obsodili nemško oboroževanje, a se niso dogovorili o nobenih konkretnih sankcijah. Ta tako imenovana stresaška fronta je bila le papirnati tiger, ki je razpadel takoj, ko so se pojavili prvi ločeni interesi.

Zgodovina današnjega dne nas uči o cinizmu mednarodne politike. Britanci so šli celo tako daleč, da so le nekaj mesecev po Hitlerjevi provokaciji z njim podpisali pomorski sporazum. Z njim so Nemčiji dovolili izgradnjo mornarice do 35 odstotkov tonaže britanske flote. S tem so de facto priznali, da versajska pogodba ne velja več. Hitler je dobil potrditev, da lahko dela, kar hoče, zahodne sile pa so upale, da bodo z majhnimi koncesijami kupile mir. Kako hudo so se zmotile, je postalo jasno le nekaj let kasneje.

Od polnih vojašnic do polnih bojišč

Tega dne leta 1935 se je začela spirala, ki je ni bilo več mogoče ustaviti. Do septembra 1939, ko se je začel napad na Poljsko, je Wehrmacht narasel na več kot tri milijone vojakov. Ko preučujemo, kaj se je zgodilo na današnji dan, vidimo, da invazija na Poljsko ni bila naključen dogodek, ampak logična posledica odločitev iz leta 1935. Militarizacija ni bila le tehnični ukrep, ampak ideološki projekt, ki je vojsko postavil v samo središče nemške družbe.

Zanimivo je, da so se v tistem času številni tuji opazovalci celo občudujoče izražali o nemški "disciplini" in gospodarskem okrevanju. Spregledali so dejstvo, da je bila ta stabilnost zgrajena na temeljih, ki so bili namenjeni izključno uničevanju. Ko je Hitler 16. marca 1935 v Berlinu podpisal zakon o oboroženih silah, ni le kršil pogodbe – pripravil je teren za največjo morijo v zgodovini človeštva. Danes ta koledarski datum služi kot opomin, da se mir ne ohranja z mižanjem na obe očesi, ko agresorji začnejo brusiti svoje nože.