Churchillov govor v Fultonu: Dan, ko je padla železna zavesa

Ko danes opazujemo nove geopolitične razpoke med Vzhodom in Zahodom, se zdi, da se zgodovina rada ponavlja, le akterji in tehnologija so drugačni. Pred skoraj osmimi desetletji pa je bilo vse skupaj precej bolj surovo in neposredno. Takrat ni bilo Twitterja ali neposrednih prenosov, bil je le star britanski lev z rjovečim glasom, ki je v zabačenem ameriškem mestecu svetu povedal tisto, česar si nihče ni upal izreči na glas: miru je konec, še preden se je dobro začel.

Poker in viski na poti v Misuri

Winston Churchill 5. marca 1946 v Fultonu ni nastopil kot vsemogočni britanski premier. Nasprotno, doma so ga volivci julija 1945 hladnokrvno odslovili in v ZDA je pripotoval kot vodja opozicije, praktično kot zasebnik na dopustu. A kdor je mislil, da je Churchill politično mrtev, se je krepko zmotil. Na kolidž Westminster ga je povabil Harry S. Truman, ki je v tem videl priložnost, da Britanec opravi "umazano delo" in Američane opozori na nevarnost Stalina.

Pot z vlakom iz Washingtona v Misuri je bila vse prej kot protokolarna. Truman in Churchill sta v salonu igrala poker, pila viski in debatirala o osnutku govora, ki ga je Winston skrbno pilil. Truman je besedilo prebral vnaprej in ga potrdil z besedo "odlično". Vedel je, da bo vsebina sprožila diplomatski potres, a je potreboval nekoga z avtoriteto, da razbije povojne iluzije o večnem prijateljstvu s Sovjeti.

V Fultonu, ki je takrat štel borih 8.000 duš, se je tisti dan gnetlo 20.000 ljudi. Vročina v šolski telovadnici je bila neznosna, Churchill pa je v svoji akademski rdeči halji stopil za govorniški pult in svetu postregel z diagnozo, ki je nihče ni hotel slišati.

Od Szczecina do Trsta: Geografija strahu

Njegov govor z naslovom Sinews of Peace (Mišice miru) je v zgodovino stopil zaradi ene same metafore, ki jo je Churchill sicer že prej preizkusil v zasebnih depešah Trumanu. Izrekel je stavek, ki je začrtal usodo milijonov: "Od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa."

Ni ostal le pri prispodobah. Natančno je naštel prestolnice, ki so padle pod moskovski škorenj: Varšavo, Berlin, Prago, Dunaj, Budimpešto, Beograd, Bukarešto in Sofijo. Za nas je bila ključna omemba Trsta. Churchill ga je postavil kot skrajno južno točko te namišljene meje, kar je bil jasen signal Jugoslaviji in Stalinu, da Zahod Jadrana ne bo prepustil brez boja.

Zanimivo je, da Churchill v tistem trenutku ni rožljal z orožjem. Trdil je, da si Sovjetska zveza ne želi nove vojne, ampak le "sadove vojne" – torej širjenje vpliva brez izstreljenega naboja. Kot protistrup je predlagal tisto, kar danes poznamo kot "posebno razmerje" (special relationship) med ZDA in Britanijo. Brez tega zavezništva bi bila Evropa danes verjetno videti povsem drugače.

Stalinov bes in zahodna naivnost

Odziv iz Moskve je bil pričakovano brutalen. Josip Stalin ni izbiral besed; v Pravdi je Churchilla neposredno primerjal z Adolfom Hitlerjem. Obtožil ga je, da s poudarjanjem angleško govorečih narodov širi rasno teorijo in hujska k novi vojni. Sovjetska propaganda je Fulton izkoristila kot idealen izgovor za še močnejše zapiranje meja in pospešeno oboroževanje.

Presenetljivo pa je bilo, da Churchilla niso napadli le komunisti. Velik del zahodne javnosti je bil nad njegovim tonom zgrožen. Ameriški mediji so mu očitali, da želi ZDA zvleči v nov konflikt, da bi rešil propadajoči britanski imperij. Celo Eleanor Roosevelt je javno dvomila o modrosti takšnih besed, češ da uničujejo upanje na sodelovanje v okviru novonastalih Združenih narodov. Ljudje so bili siti vojne in niso želeli slišati, da se nova že začenja.

Beograd in premikanje zavese

Zgodovina je pozneje poskrbela za ironičen preobrat. Čeprav je Churchill Beograd uvrstil za železno zaveso, se je ta tam obdržala le dve leti. Po sporu med Titom in Stalinom leta 1948 se je meja hladne vojne v praksi premaknila na jugoslovansko-madžarsko mejo. Jugoslavija je postala nekakšna siva cona, kar dokazuje, da Churchillova zavesa ni bila iz betona, ampak iz politike, ki se je nenehno prilagajala.

Londonska cerkev sredi Misurija

Če danes obiščete Fulton, vas tam ne čaka le spominska plošča, ampak nekaj precej bolj nenavadnega in fascinantnega. Kolidž Westminster je v šestdesetih letih iz Londona uvozil celo cerkev. Gre za cerkev St. Mary the Virgin, Aldermanbury, ki so jo nacistične bombe leta 1940 skoraj zravnale z zemljo.

Američani so cerkev, delo slovitega Christopherja Wrena, kamen za kamnom razstavili, prepeljali čez ocean in jo v Misuriju ponovno sestavili. Vsak kos granita je bil oštevilčen. Danes ta zgradba stoji kot muzej in knjižnica, ki spominja na tisti marčevski dan, ko je upokojeni politik v šolski telovadnici napovedal pol stoletja trajajoč strah pred jedrskim uničenjem. Churchill je imel prav – zavesa je padla in svet se je za vedno razdelil na dva pola.