Bostonski pokol: Trenutek, ki je zanetil ameriško revolucijo

Če bi se tistega mrzlega ponedeljka, 5. marca 1770, Edward Garrick ugriznil v jezik, bi se zgodovina morda odvila drugače. Toda mladi lasuljarski vajenec je imel dolg jezik in še daljši seznam neporavnanih računov. Pred bostonsko carinarnico je britanskemu častniku zabrusil, da svojemu mojstru dolguje denar, s tem pa sprožil plaz, ki ga niso ustavile niti kepe ledu niti kasnejše diplomatsko gašenje požara. Kar se je začelo kot banalen ulični prepir, se je končalo s petimi trupli na zasneženih tleh in dokončnim spoznanjem, da London in njegove kolonije ne morejo več bivati pod isto streho.

Ko vojaški škornji postanejo vsakdan

Boston leta 1770 ni bil mesto, kjer bi si želeli živeti. Britanska krona je v pristanišče poslala več tisoč vojakov, ki so tam skrbeli za uveljavljanje Townshendovih zakonov – v praksi je to pomenilo izsiljevanje davkov, ki so domačinom parali živce. Vojaki niso le patruljirali z bajoneti, ampak so v prostem času domačinom kradli še tisto malo priložnostnega dela, ki je bilo na voljo v pristanišču. Napetost je visela v zraku mesece dolgo, King Street pa je bila tisti večer le vžigalica, ki je čakala na iskro.

Ko je stražar Hugh White s kopitom muškete udaril predrznega Garricka, se je okoli njega v trenutku zbrala besna množica. To niso bili mirni protestniki s transparenti, ampak jezni moški, oboroženi s palicami, ostrigami in kosi ledu. White, ki se je nenadoma znašel v obroču, je v paniki poklical okrepitve. Stotnik Thomas Preston je na prizorišče pripeljal skupino vojakov, ki so v polkrogu naperili orožje v meščane, upajoč, da bo hladno jeklo umirilo strasti. Zgodilo se je ravno nasprotno.

Kaos, dim in kri na King Streetu

Množica je vojake izzivala, naj ustrelijo, če si upajo. V tisti zmedi je nekdo s palico zbil redovnika Hugha Montgomeryja na tla. Ko se je vojak pobral, ni razmišljal o ukazih, ampak o lastni koži – sprožil je mušketo. Njegovemu zgledu so sledili še drugi. Ko se je gost dim smodnika končno razkadil, je postalo jasno, da poti nazaj ni več. Na tleh so obležali trije moški: Crispus Attucks, Samuel Gray in James Caldwell. Še dva, Samuel Maverick in Patrick Carr, sta bitko za življenje izgubila kasneje v bolniški postelji.

Zanimivo je, da je bil Crispus Attucks, mornar mešanega afriškega in domorodnega porekla, prva žrtev dogodka, ki ga danes poznamo kot začetek ameriške revolucije. Čeprav se uradna vojna takrat še ni začela, je bila psihološka meja prestopljena. Za Bostončane to ni bil več le incident, ampak dokaz, da jih lastna vlada pobija na ulicah. Uredniki tistega časa so hitro ugotovili, da kri prodaja časopise in spodbuja upore.

Propaganda, ki je tlakovala pot v vojno

Samuel Adams in njegovi "Sinovi svobode" so dogodek takoj prekrstili v "Bostonski pokol". Če bi danes govorili o lažnih novicah, bi bil bakrorez Paula Revereja šolski primer. Revere, sicer spreten srebrar, je izdelal grafiko, ki je bila čista manipulacija. Na njej britanski vojaki v ravni vrsti, hladnokrvno in po ukazu častnika, streljajo na popolnoma mirne in neoborožene meščane. Resnica o agresivni množici, ki je vojake obmetavala z ledom, je bila namenoma zamolčana.

Ta podoba se je kot požar razširila po vseh trinajstih kolonijah in v ljudeh vzbudila gnus do britanske uniforme. Pogreb žrtev je bil največji javni dogodek tistega časa v Bostonu; procesija je dobesedno ohromila mesto. Britanska vojska je bila v očeh javnosti dokončno demonizirana, ne glede na to, kaj so kasneje ugotovili na sodišču.

John Adams: Pravičnost pred popularnostjo

V tistem času je bilo v Bostonu nevarno biti zagovornik britanskih vojakov, a John Adams je storil prav to. Kasnejši drugi predsednik ZDA je prevzel njihovo obrambo, ker je verjel, da pravo ne sme biti talka ulice. Na sojenju mu je uspelo prepričati poroto, sestavljeno iz kolonistov, da so vojaki streljali v samoobrambi. Njegov argument je bil preprost: vojaki so bili obkoljeni z nasilno množico in so se bali za svoja življenja.

Rezultat sojenja je bil za marsikoga presenetljiv. Stotnik Preston in večina vojakov so bili oproščeni. Le dva, ki sta dokazano streljala neposredno v ljudi, sta bila obsojena za uboj. Kazen je bila vžgana črka "M" na palcu roke, kar je bil takratni standard za uboj (manslaughter), nato pa so ju izpustili. Adams je s tem morda rešil njuni življenji, a ni mogel ustaviti političnega stroja, ki je dogodek že spremenil v mit.

Po streljanju so se Britanci umaknili iz središča mesta na otok Castle Island, da bi preprečili nadaljnje prelivanje krvi. Mir je trajal le pet let. Ko so leta 1775 pri Lexingtonu in Concordu počile prve prave vojaške salve, so se mnogi spomnili prav tistega mrzlega marčevskega večera. Zadnji preživeli udeleženec dogodka na King Streetu je bil Patrick Carr, ki je pred smrtjo priznal, da vojakov ne krivi, saj je vedel, da so bili potisnjeni v kot.