V času, ko se Evropa krčevito bori za vsak kilovat energije in mrzlično razpravlja o prihodnosti jedrske energije, se zdi skoraj neverjetno, da v osrčju celine še vedno neutrudno brni stroj, ki so ga zasnovali v dobi črno-belih televizorjev. Švica, ki jo pogosto dojemamo kot deželo neokrnjene narave in Alp, v svojem energetskem sistemu skriva veterana, ki kljubuje vsem pričakovanjem o življenjski dobi industrijskih objektov.

9. decembra 1969 so v kantonu Aargau pritisnili na gumb in v omrežje poslali prve kilovate iz elektrarne Beznau 1. Ta trenutek ni bil le tehnični dosežek, temveč nujna poteza države, ki je takrat zaradi gospodarske rasti pokala po šivih. Švicarji so ugotovili, da njihove hidroelektrarne, na katere so stavili desetletja, pozimi preprosto ne zmorejo več napajati vseh tovarn in gospodinjstev. Beznau 1 je tako postal prvi komercialni jedrski reaktor v državi, danes pa zaseda vrh lestvice najstarejših še delujočih reaktorjev na svetu.

Strateški umik od nafte na umetni otok

Odločitev za gradnjo na umetnem otoku sredi reke Aare v občini Döttingen ni bila naključna. Švicarska vlada je v tistem obdobju iskala pot iz nevarne odvisnosti od uvožene nafte, ki je takrat narekovala tempo industrije in ogrevanja. Reka Aare je ponudila idealno rešitev – neizčrpen vir hladilne vode, ki je ključna za varno delovanje jedrskega sistema. Lokacija blizu nemške meje je hkrati omogočala stabilno distribucijo energije v industrijsko najbolj razvite dele države.

Zanimivo je, da se Švicarji, za razliko od Francozov ali Britancev, niso zapletali v drage in tvegane poskuse razvoja lastne tehnologije. Konzorcij Nordostschweizerische Kraftwerke AG, ki ga danes poznamo pod imenom Axpo, je raje igral na varno karto in kupil ameriško znanje. Podjetje Westinghouse Electric Corporation je dobavilo tlačno-vodni reaktor (PWR), ki kot gorivo uporablja obogateni uran, za hlajenje pa navadno vodo.

Ko eksperiment spodleti, nastopi Beznau

Zgodovina Beznaua je tesno prepletena s katastrofo, o kateri se v Švici dolgo ni govorilo na glas. Le nekaj tednov pred zagonom Beznaua 1, januarja 1969, se je v eksperimentalni elektrarni Lucens v kantonu Vaud zgodila huda nesreča. Zaradi korozije se je stalila gorivna palica, radioaktivnost pa je kontaminirala podzemno jamo. Ta dogodek je čez noč pokopal švicarske sanje o lastnem reaktorskem modelu in državo prisilil, da je vse upe položila v preverjeno tujo tehnologijo.

Gradnja Beznaua 1 se je začela leta 1965 in je bila končana v rekordnem času. Reaktor premore neto moč 365 megavatov. Če to primerjamo z današnjimi giganti, ki z lahkoto presegajo 1000 megavatov, se Beznau zdi kot majhen družinski avto ob boku tovornjaka. Vendar je bila ta majhnost ključna za stabilnost takratnega omrežja. Uspeh je bil tako očiten, da so že dve leti pozneje, leta 1971, zagnali še identičen drugi blok, Beznau 2.

Več kot le elektrika: ogrevanje celotne doline

Beznau ni le stroj za proizvodnjo elektrike, temveč od osemdesetih let deluje tudi kot ogromen radiator. Prek sistema daljinskega ogrevanja s toploto oskrbuje tisoče hiš, javnih zavodov in tovarn v spodnji dolini reke Aare. Ta praktična uporaba odpadne toplote je v regiji drastično zmanjšala porabo kurilnega olja, kar je v tistem času veljalo za pionirski korak v energetski učinkovitosti.

Varnost tega starega objekta je seveda pod stalnim drobnogledom. Upravljavci so skozi desetletja zamenjali praktično vse ključne komponente, od parnih uparjalnikov do celotne nadzorne elektronike. Švicarski zvezni inšpektorat za jedrsko varnost (ENSI) ne pozna milosti; ko so pred leti v jeklu reaktorske posode odkrili drobne nepravilnosti, je elektrarna stala toliko časa, dokler metalurgi niso z gotovostjo potrdili, da so materiali varni za nadaljnjo uporabo.

Svetovni rekorder brez roka trajanja

Leta 2012, ko so v Veliki Britaniji zaprli elektrarno Oldbury, je Beznau 1 uradno postal najstarejši komercialni reaktor na svetu, ki še vedno proizvaja energijo. Danes oba bloka skupaj proizvedeta približno 6 teravatnih ur elektrike letno. To zadostuje za oskrbo 1,3 milijona povprečnih gospodinjstev, kar je za objekt te starosti fascinanten podatek.

Švicarska zakonodaja je tukaj pragmatična: obratovalno dovoljenje ni omejeno z letnico, temveč z varnostjo. Dokler inšpektorji prižigajo zeleno luč in dokler lastnik vlaga v posodobitve, Beznau ostaja v pogonu. Namesto da bi ga poslali v muzej, ta inženirski spomenik iz šestdesetih let še vedno predstavlja hrbtenico švicarske energetske neodvisnosti, kar je v trenutnih geopolitičnih razmerah izjemno dragoceno. Beznau 1 tako ostaja v pogonu tudi v letu 2024, brez določenega datuma za dokončno upokojitev.