Atentat na Olofa Palmeja: 34 let iskanja resnice in policijskih napak

Ko se danes sprehodite po stockholmski ulici Sveavägen, boste na tleh opazili skromno spominsko ploščo. Večina mimoidočih hiti mimo, a za Švede tisti kvadratni meter pločnika predstavlja trenutek, ko se je njihova iluzija o varni in odprti družbi dokončno razblinila. Umor Olofa Palmeja ni bil le politični atentat; bil je brutalen poseg v DNK države, ki je verjela, da premier ne potrebuje varnostnikov, če gre z ženo v kino. Danes, ko so politiki obdani z neprebojnimi stekli in kordoni policije, se zdi Palmejeva usodna odločitev za "prosto popoldne" skoraj naivna.

Kino Grand in usodnih 23:21

Tistega petka, 28. februarja 1986, je bilo v Stockholmu mrzlo, a jasno. Olof Palme je bil človek načel – če je zagovarjal enakost, je želel živeti kot običajen državljan. Svojim telesnim stražarjem je naročil, naj gredo domov. Z ženo Lisbet, sinom Mårtenom in njegovo zaročenko si je v kinu Grand ogledal komedijo Mozartovi bratje. Po filmu sta se zakonca Palme poslovila od mlajših dveh in se peš odpravila proti domu v starem mestnem jedru.

Nista prišla daleč. Točno ob 23:21, ko sta stala pred izložbo trgovine Dekorima, je iz sence stopil moški. Brez besed je premierju v hrbet izstrelil kroglo iz revolverja .357 Magnum. Drugi strel je Lisbet le oplazil. Palme se je zgrudil na zasnežen pločnik in v nekaj minutah izkrvavel. Morilec ni paničaril; mirno je stekel po ulici Tunnelgatan, se povzpel po stopnicah in izginil v temi stockholmskih ulic. Švedska policija takrat še ni vedela, da bo ta beg trajal naslednjih 34 let.

Policijski polom in izgubljene krogle

Če bi o prvem odzivu švedskih organov pregona snemali film, bi ga kritiki označili za nerealistično parodijo. Kaos na kraju zločina je bil popoln. Policija območja ni takoj zaprla, zato so radovedneži hodili po dokazih in uničevali sledi. Še huje – ključno dokazno gradivo, dve krogli kalibra .357 Magnum, so naslednji dan našli naključni mimoidoči, ne pa forenziki.

Nato je na sceno stopil policijski načelnik Hans Holmér. Namesto da bi sledil klasičnim kriminalističnim metodam, je postal obseden s teorijo, da za umorom stoji Kurdska delavska stranka (PKK). Zapravil je mesece in ogromno denarja za zasliševanje več kot 10.000 ljudi, medtem ko je prava sled postajala vse bolj hladna. Ta začetna nesposobnost je odprla vrata neštetim teorijam zarote, ki Švedsko preganjajo še danes.

Christer Pettersson: Idealen krivec brez dokazov

Dve leti po umoru so policisti končno dobili "svojega" človeka. Christer Pettersson je bil lokalni kriminalec ter odvisnik od alkohola in drog, ki se je tisto noč res potikal okoli kina Grand. Ko ga je Lisbet Palme na soočenju prepoznala kot strelca, se je zdelo, da je primera konec. Leta 1989 so ga obsodili na dosmrtni zapor, a je švedsko pravosodje pokazalo svojo neizprosnos do pomanjkljivih dokazov.

Prizivno sodišče je sodbo razveljavilo. Ker ni bilo morilskega orožja, na Petterssonu pa ne sledi smodnika, je bil motiv na majavih nogah. Pettersson je leta 2004 umrl kot svoboden človek, čeprav je del javnosti in policije do njegove smrti vztrajal, da je prav on pritisnil na petelin.

Politik, ki je imel preveč sovražnikov

Olof Palme ni bil le lokalni voditelj; bil je svetovni moralni razsodnik, kar mu je prineslo dolg seznam sovražnikov. Američanom je nasprotoval s kritikami vojne v Vietnamu, Sovjetom zaradi invazije na Afganistan, južnoafriškemu režimu pa zaradi apartheida. Ko k temu prištejete še domače desničarske ekstremiste, ki so ga imeli za sovjetskega vohuna, dobite eksplozivno mešanico motivov.

Preiskovalci so preverjali vse – od južnoafriških tajnih služb do vpletenosti delov lastne policije. Vsaka sled se je končala v slepi ulici. Palmejeva karizma je bila njegov največji ščit v javnosti, a očitno tudi tarča za tiste, ki so v njegovem socialdemokratskem modelu videli grožnjo svetovnemu redu.

Skandiamannen: Rešitev, ki je pustila grenak priokus

Junija 2020 je švedsko tožilstvo končno podalo uradno izjavo. Glavni tožilec Krister Petersson je sporočil ime: Stig Engström. Moški, ki so ga mediji poznali kot "Skandiamanna", ker je delal v bližnji zavarovalnici Skandia, naj bi bil tisti, ki je ubil premierja. Engström je bil na kraju zločina, v medijih pa je celo nastopal kot priča, ki je prva pomagala Palmeju.

Tožilstvo je ugotovilo, da se je Engström v tistem času gibal v krogih, ki so nasprotovali Palmeju, imel je dostop do orožja in se je v svojih izjavah nenehno zapletal. A tukaj se zgodba zaplete v slogu nordijskega noirja – Engström je leta 2000 storil samomor. Ker mrtvemu človeku ne morejo soditi, so primer uradno zaprli.

Mnogi Švedi te "rešitve" niso sprejeli z navdušenjem. Brez najdenega revolverja Smith & Wesson .357 Magnum in brez neposrednih forenzičnih dokazov ostaja sum, da je tožilstvo zgolj potrebovalo nekoga, da zaključi najdražjo preiskavo v zgodovini. Palmejeva smrt tako ostaja rana, ki se je zacelila le na površju, pod njo pa še vedno tli vprašanje, ali je osamljeni strelec res sam premagal celoten varnostni sistem države.