Atentat na Aleksandra II.: Bomba, ki je ustavila rusko svobodo

Krvavi tlakovci Sankt Peterburga: Ko bomba ubije napačnega carja

V svetu, kjer danes varnostne službe s sateliti in droni varujejo vsak korak državnikov, se zdi usodna nedelja leta 1881 v Sankt Peterburgu kot prizor iz mračnega trilerja. Atentat na Aleksandra II. ni bil le brutalno dejanje nasilja, ampak politični avtogol brez primere. Ironično je, da so radikalci iz skupine Narodna volja s tisto bombo pod noge monarha razstrelili prav tisto pot v svobodo, za katero so trdili, da se borijo. Danes, ko opazujemo rusko politično nihanje med avtokracijo in izolacijo, postane jasno, da so korenine te trde roke zrasle prav v dimu eksplozije ob Katarininem kanalu.

Tistega 13. marca 1881 se je car Aleksander II. vračal s tedenskega pregleda vojaških enot. Njegova kočija, darilo Napoleona III., je bila sicer okrepljena z jeklenimi ploščami, a to ni ustavilo Nikolaja Risakova. Prva bomba je raznesla zadnji del vozila in ranila mimoidoče, car pa je, namesto da bi ukazal hiter pobeg v Zimski dvorec, storil usodno napako. Izstopil je, da bi preveril stanje ranjenih stražarjev in pogledal v oči ujetemu napadalcu. Ta trenutek človečnosti ga je stal življenja.

Druga bomba in smrt v delovni sobi

Medtem ko se je car pogovarjal z Risakovom, je iz sence stopil Ignatij Grinevicki. Brez oklevanja je carju neposredno pred noge zalučal drugi eksplozivni paket. Detonacija je bila tako silovita, da je oba moška vrglo ob tla; Grinevicki je umrl skoraj takoj, Aleksander II. pa je obležal v luži krvi z razmesarjenimi nogami. Prizor je bil grozljiv, saj so kosi carjeve uniforme in mesa ležali po snegu, medtem ko so ga panični stražarji naložili na odprte sani.

Prepeljali so ga v Zimski dvorec, kjer so zdravniki le nemočno opazovali, kako mu življenje polzi skozi prste. Umrl je ob 15.35 v svoji delovni sobi, obkrožen z družino in pretresenimi dvorjani. Danes na tistem mestu ob kanalu stoji Cerkev Kristusovega vstajenja, ki s svojimi pisanimi kupolami prekriva natančen košček tlakovanih tal, kjer je carjeva kri prvič namočila rusko zemljo. To ni le spomenik, ampak arhitekturni opomin na trenutek, ko se je Rusija odvrnila od reform.

Mizarji, vlaki in fanatična vztrajnost

Narodna volja ni bila amaterska skupina; njihova obsedenost z likvidacijo carja je mejila na fanatizem. Leta 1879 so pod vodstvom Sofije Perovske poskušali razstreliti carski vlak na poti s Krima, a so zaradi napačnih informacij v zrak spustili vagon s prtljago. Naslednje leto je bil načrt še bolj drzen. Stepan Halturin se je kot mizar zaposlil v sami palači in v klet pod jedilnico postopoma pretihotapil več deset kilogramov dinamita.

Eksplozija v Zimskem dvorcu leta 1880 je ubila enajst vojakov finske garde, car pa je preživel le zato, ker je tisti večer zamujal na večerjo z bolgarskim knezom Aleksandrom Battenbergom. Ti neuspehi so tajno policijo sicer prisilili v večjo budnost, a car je trmasto zavračal popolno izolacijo od ljudstva. Verjel je, da ga bo usoda varovala, dokler ne dokonča svojega dela, kar se je izkazalo za tragično zmotno oceno.

Paradoks "carja osvoboditelja"

Zgodovinski nesmisel tega atentata tiči v dejstvu, da je bil Aleksander II. najbolj progresiven ruski vladar stoletja. Leta 1861 je z enim podpisom ukinil tlačanstvo in osvobodil 23 milijonov ljudi, kar je bil podvig, ki ga v tistem času ni upal izvesti noben drug evropski absolutist. Uvedel je porotna sojenja, omejil cenzuro tiska in drastično skrajšal vojaški rok, ki je prej trajal nečloveških 25 let. Kljub temu radikalci niso bili zadovoljni; zanje so bile te reforme le drobtine s carjeve mize.

Največja tragedija se skriva v dokumentu, ki je na dan umora ležal v carjevi mapi. Šlo je za predlog ministra Loris-Melikova, ki bi v Rusiji prvič uvedel elemente parlamentarne demokracije. Aleksander II. je nameraval ta odlok podpisati le nekaj dni kasneje. Z njegovo smrtjo je ta papir končal v košu za smeti, Rusija pa je namesto ustave dobila tri desetletja policijske države in represije, ki je tlakovala pot boljševizmu.

Vzpon tajne policije in javne usmrtitve

Novi car, Aleksander III., ni delil očetovega idealizma. Prepričan, da so reforme krive za očetovo smrt, je takoj ubral pot trde roke. Narodna volja je bila v nekaj tednih zdesetkana. Sofija Perovska, ki je z mahanjem z robčkom usmerjala bombitaše ob kanalu, je postala prva ženska v Rusiji, ki so jo javno usmrtili iz političnih razlogov. Skupaj s štirimi sozarotniki so jo 3. aprila 1881 obesili pred tisočglavo množico na Semenovskem trgu.

Namesto svobode je Rusija dobila Ohrano – zloglasno tajno policijo, ki je postala model za vse kasnejše totalitarne režime. Univerze so izgubile avtonomijo, judovsko prebivalstvo je postalo tarča pogromov, vsakršen klic po demokraciji pa je bil utišan v sibirskih taboriščih. Radikalci so s svojo bombo dosegli točno to, česar so se bali: okrepljen absolutizem, ki je državo držal v krču vse do krvave revolucije leta 1905. Atentat na Aleksandra II. tako ostaja eden najbolj nazornih primerov v zgodovini, kako lahko politični ekstremizem uniči prav tisti napredek, ki ga želi pospešiti.