20. marec 1815: Dan, ko je Napoleon ukradel prestol

Predstavljajte si, da ste kralj, imate vso vojsko in zakone na svoji strani, nato pa se v državo vrne človek, ki ste ga izgnali na majhen otok, in vam brez enega samega izstreljenega naboja ukrade prestol. Sliši se kot scenarij za slab film, a se je v Parizu zgodilo prav to. Ko je Napoleon Bonaparte 20. marca 1815 vkorakal v palačo Tuilerije, ni šlo le za vojaški premik, temveč za enega najbolj predrznih političnih prevratov, kar jih pomni Evropa.

Ta koledarski datum označuje trenutek, ko je Ludvik XVIII. spoznal, da mu niti kraljevi naslov niti podpora evropskih velesil ne pomagata, če ga lastni vojaki ne marajo. Medtem ko so diplomati na Dunajskem kongresu še razpravljali o novi podobi celine, je Napoleon že sedel v svoji stari pisarni. Ta dan v zgodovini nam kaže, kako hitro se lahko sesuje sistem, ki temelji na papirnatih dogovorih, ko se sooči s surovo karizmo in nezadovoljstvom množic.

Cesar, ki je premagal vojsko z razgaljenimi prsmi

Zgodovina tega datuma se je dejansko začela pisati že konec februarja, ko je Napoleon na krovu ladje Inconstant pobegnil z Elbe. S seboj je imel le tisoč mož, kar je bila za takratne razmere zanemarljiva številka. Ko so 1. marca pristali v zalivu Golfe-Juan, bi jih morala kraljeva vojska z lahkoto ustaviti, a se je zgodilo ravno nasprotno. Vsak polk, ki so ga poslali nadenj, je namesto napada raje zamenjal stran.

Najbolj nenavaden in hkrati fascinanten trenutek se je zgodil pri vasi Laffrey. Napoleon je stopil pred cevi 5. pehotnega polka, odpel plašč in vojakom zavpil, naj ustrelijo svojega cesarja, če si upajo. Nihče ni pritisnil na petelin. Namesto pokov se je razlegel vzklik navdušenja. Celo maršal Michel Ney, ki je kralju samozavestno obljubil, da bo Napoleona v Pariz prinesel v železni kletki, je ob srečanju z nekdanjim nadrejenim pri Auxerru klonil in mu zvesto sledil. Na ta dan leta 1815 je postalo jasno, da Bourboni nimajo nobene avtoritete več.

Prazna kraljeva postelja in polne ulice

V Parizu je medtem vladal kaos. Ludvik XVIII. ni čakal na soočenje, temveč je v noči na 20. marec dobesedno spakiral kovčke in pobegnil proti belgijski meji. Ko je Napoleon zvečer prispel do palače Tuilerije, je bila ta praktično prazna, če ne štejemo navdušene množice, ki ga je pričakala. Priča smo bili nadrealističnemu prizoru: častniki in meščani so Napoleona na rokah nesli po stopnicah v njegove nekdanje prostore, kot bi šlo za glasbeno zvezdo, ne pa za poraženega generala.

Na pisalni mizi so cesarja pričakali osebni predmeti in dokumenti, ki jih je kralj v paniki pozabil. Današnji dan v koledarju tako ostaja zapisan kot vrhunec dvajsetdnevnega pohoda, v katerem je Napoleon brez prelite kaplje krvi osvojil celo državo. To je bil verjetno zadnji trenutek njegovega resničnega zmagoslavja, preden se je realnost evropske politike spet zgrnila nanj.

Dunajski odziv in začetek konca

Napoleonov povratek je sprožil tisto, čemur danes pravimo stodnevna vladavina. Čeprav je poskušal igrati na karto demokracije in je Benjamina Constanta zadolžil za pripravo nove, bolj svobodomiselne ustave, mu v tujini ni nihče verjel. Njegove mirovne ponudbe so na Dunaju romale naravnost v koš za smeti. Evropa ga je imela dovolj in ni bila pripravljena na nova pogajanja z "izobčencem".

Ta dan v zgodovini je bil za preostanek Evrope znak za alarm. Velika Britanija, Rusija, Avstrija in Prusija so takoj pozabile na medsebojne spore in ustanovile sedmo koalicijo. Vsaka država se je zavezala, da bo prispevala 150.000 vojakov. Vsak datum v koledarju po tem marčevskem vstopu v Pariz je bil le še odštevanje do neizbežnega spopada na poljih pri Waterlooju.

Kaj nam ostane od 20. marca?

Vse skupaj se je končalo tako hitro, kot se je začelo. Po porazu 18. junija 1815 in ponovni abdiciji je Napoleon končal na ladji HMS Bellerophon, kjer se je predal Britancem. Namesto Pariza ga je čakala Sveta Helena, skalnat otok sredi ničesar, kjer ni bilo nobene možnosti za nov pobeg. Današnji datum nas opominja, da je v politiki karizma močno orodje, a dolgoročno ne more premagati združenih vojsk celotne celine.

Zanimivo je, da je Napoleon ob prihodu v Tuilerije menda opazil, da so v palači še vedno visele njegove stare zavese, le kraljevi grbi so bili na hitro prišiti čeznje. To je bila popolna metafora za njegovo zadnjo vladavino – bila je le začasna prevleka čez spreminjajoči se svet, ki ga ni mogel več obvladovati. Pomembni dogodki na današnji dan nam tako služijo kot opomin na krhkost moči, ki lahko v enem dnevu zamenja lastnika, a se že naslednji trenutek začne neustavljivo krhati.