15. marec: Dan, ko se je Madžarska uprla dunajskemu dvoru

Zakaj bi nas danes morala zanimati madžarska pomlad?

Če danes obiščete Budimpešto sredi marca, boste opazili tisoče ljudi s kokardami v barvah madžarske trobojnice na prsih. To ni le prazna folklora ali turistična atrakcija. Za Madžare je 15. marec 1848 trenutek, ko so se iz podložnikov prelevili v narod. V času, ko se v Evropi znova sprašujemo o mejah suverenosti in vplivu velikih sil na manjše države, zgodba o uporu proti Dunaju dobiva povsem nove plasti pomena. Ne gre le za prašen datum v koledarju, ampak za lekcijo o tem, kako hitro lahko peščica študentov v kavarni sproži plaz, ki ga ne ustavijo niti cesarske vojske.

Politični pretresi sredi 19. stoletja so temeljito preoblikovali evropski zemljevid in zamajali stare monarhije. Ko pregledujemo pomembne datume v zgodovini, izstopa leto 1848, ko so se zahteve po državljanskih pravicah, odpravi fevdalizma in nacionalni suverenosti razširile po celini. Ta koledarski datum označuje začetek oboroženega odpora na Madžarskem, ki je dunajski dvor prisilil k drastičnim vojaškim in političnim ukrepom. Razumevanje teh dogodkov ponuja neposreden vpogled v mehanizme oblikovanja sodobnih srednjeevropskih mej in reševanja konfliktov med centralno oblastjo in nacionalnimi gibanji.

Vse se je začelo s kavo in pesmijo v Pešti

Dogodki na ta dan so se začeli v deževnih jutranjih urah, ko se je skupina mladih intelektualcev zbrala v kavarni Pilvax v Pešti. Med njimi je bil pesnik Sándor Petőfi, ki je pred zbrano množico prvič recitiral svojo pesem Narodna pesem (Nemzeti dal). Skupina je oblikovala dokument z dvanajstimi točkami, v katerem so zahtevali svobodo tiska, ukinitev cenzure, ustanovitev neodvisne madžarske vlade, ustanovitev nacionalne banke in izpustitev političnih zapornikov. Težko si je predstavljati, da bi danes kakšna pesem na ulici zbrala tisoče ljudi, takrat pa je bila poezija močnejša od topov.

Zgodovina tega datuma kaže, kako hitro se je lokalno zborovanje spremenilo v množično gibanje. Protestnikom se je na poti pridružilo več tisoč prebivalcev. Množica je brez uporabe sile zasedla tiskarno Landerer in Heckenast, kjer so natisnili dvanajst točk in Petőfijevo pesem v tisočih izvodih ter jih razdelili po mestu. Popoldne so se zbrali pred zaporom in izsilili izpustitev političnega zapornika Mihályja Táncsicsa. To je bil redek trenutek v zgodovini, ko je revolucija zmagala brez ene same izstreljene krogle, vsaj v svojem prvem dejanju.

Ko Dunaj začne pokati po šivih

Madžarski upor ni bil osamljen incident. Ta dan v zgodovini moramo razumeti v širšem kontekstu gibanja, znanega kot pomlad narodov, ki je zajelo Francijo, italijanske države in nemške dežele. Habsburška monarhija se je soočala z upori na več frontah, vključno z demonstracijami na Dunaju, ki so le dva dni prej prisilile dolgoletnega državnega kanclerja Klemensa von Metternicha k odstopu in begu v London. Metternich, ki je desetletja veljal za nedotakljivega arhitekta evropskega reda, je moral pobegniti v preobleki, kar zgovorno priča o paniki na dvoru.

Današnji datum v koledarju nas spominja na sinhronizirano naravo teh uporov. Novice o padcu vlade v eni prestolnici so neposredno sprožile zahteve po spremembah v drugi. Madžarski politiki, med katerimi je izstopal Lajos Kossuth, so izkoristili zmedo na Dunaju in od cesarja zahtevali potrditev svojih političnih ciljev. Kossuth je bil mojster retorike, ki je znal prebuditi množice, hkrati pa je bil dovolj pragmatičen, da je pritisnil na Dunaj takrat, ko je bil ta najšibkejši.

Od papirnatih zakonov do krvavih polj

Sprva je dunajski dvor pod hudim pritiskom popustil. Cesar Ferdinand I. je aprila potrdil tako imenovane aprilske zakone in dovolil oblikovanje prve odgovorne madžarske vlade pod vodstvom grofa Lajosa Batthyányja. Ti zakoni so vključevali odpravo tlačanstva, enakost pred zakonom in splošno obdavčitev, kar je močno zmanjšalo privilegije plemstva. To je bil radikalen rez v dotedanji fevdalni red, ki ga marsikdo na dvoru ni nameraval zares sprejeti.

Ko preučujemo, kaj se je zgodilo na današnji dan in v mesecih, ki so sledili, vidimo hiter prehod iz mirnih demonstracij v krvavo vojno. Dunaj je poleti 1848 konsolidiral svoje sile. Habsburška vojska je pod poveljstvom hrvaškega bana Josipa Jelačića septembra prečkala reko Dravo in napadla madžarske sile, s čimer se je začel odprt vojaški spopad. Madžarski parlament je v odgovor ustanovil komite za nacionalno obrambo, ki ga je vodil Kossuth. Zanimivo je, kako so se interesi narodov znotraj monarhije takrat križali – medtem ko so Madžari iskali svobodo pred Dunajem, so Hrvati pod Jelačićem v Dunaju videli zaveznika proti madžarski prevladi.

Ruski car kot zadnji žebelj v krsto revolucije

Madžarska vojska je spomladi 1849 dosegla več vojaških zmag, zavzela Budim in aprila v Debrecenu razglasila popolno neodvisnost od Habsburžanov ter detronizacijo dinastije. Novi avstrijski cesar Franc Jožef I., ki je prestol zasedel decembra 1848, je za vojaško pomoč prosil ruskega carja Nikolaja I. To je bila poteza obupanca, ki je za ceno lastnega preživetja v osrčje Evrope spustil tujo velesilo.

Junija 1849 je 200.000-glava ruska vojska prestopila Karpate in skupaj z avstrijskimi silami obkolila madžarske enote. Sándor Petőfi je izginil v bitki pri Segesvárju konec julija istega leta, njegovo truplo pa ni bilo nikoli najdeno. Na današnji dan v zgodovini se je začel proces, ki se je končal s kapitulacijo glavnine madžarske vojske pri Világosu 13. avgusta 1849. Sledili so ostri povračilni ukrepi, med katerimi je avstrijski general Julius Jacob von Haynau 6. oktobra v Aradu ukazal usmrtitev trinajstih visokih madžarskih častnikov in nekdanjega premierja Batthyányja v Pešti. Haynau si je s svojo krutostjo prislužil vzdevek "hiena iz Brescie", Madžarska pa je za naslednjih osemnajst let postala le še ena pokrajina v absolutistično vodeni monarhiji.