Ko je papež pobegnil: Dramatičen vzpon in padec Rimske republike

Redkokdaj se zgodovina poigra s tako kruto ironijo kot v primeru Rima sredi 19. stoletja. Večno mesto, ki je tisočletja služilo kot oder za cesarje in papeže, je za kratek, a silovit trenutek postalo prizorišče radikalnega eksperimenta, ki bi danes, v dobi cinične realpolitike, deloval skoraj naivno idealistično. Govorimo o Rimski republiki iz leta 1849. To ni bil le še en suhoparen datum v dolgi kroniki italijanskih vojn za neodvisnost; bil je oster, neposreden izziv, ko se je sekularna misel drznila udariti po tisočletni teokraciji neposredno v njeni dnevni sobi – v samem srcu Vatikana.

Danes, ko na te dogodke gledamo z varne časovne razdalje in udobja stabilnih meja, se zdi ustanovitev te kratkotrajne republike skoraj nujen, a izjemno boleč korak v odraščanju moderne Evrope. Bilo je obdobje, ko so se ideje o narodih in svobodi širile hitreje, kot so jih monarhi uspeli zatirati s svojo represijo. Rim je bil, kot že tolikokrat v zgodovini, simbolično središče tega potresa. Morda je prav v tem tragičnem, skoraj romantičnem poskusu skrita tiha lekcija za našo sedanjost: idealizem ima vedno svojo ceno, a včasih je to edina pot, ki vodi naprej.

Papeževa preobrazba: od liberalnega upa do begunca

Da bi zares razumeli, kako pretresljiv je bil 9. februar 1849, ko je bila republika razglašena, se moramo vživeti v nenavaden kontekst, v katerem se je znašel papež Pij IX. Na začetku svojega pontifikata je veljal za liberalnega odrešenika, za tistega, ki bo Cerkev končno odprl svetu in jo popeljal v sodobnost. Zdelo se je celo, da razume duh časa. A nato so udarile revolucije leta 1848, tista slovita pomlad narodov, ki je razgalila neprijetno resnico: teokracija in demokracija sta sili, ki ju je praktično nemogoče združiti pod isto streho.

Ko so se razmere v Rimu stopnjevale do vrelišča in je bil na stopnicah palače umorjen njegov predsednik vlade Pellegrino Rossi, je Pij IX. storil nekaj, kar je osupnilo celotni katoliški svet – preprosto je pobegnil. Danes bi takšno potezo verjetno poimenovali »strateški umik«, takrat pa je šlo za škandal brez primere, ki je zamajal temelje krščanske Evrope. Preoblečen v običajnega meščana se je pod krinko noči izmuznil iz Kvirinala in poiskal zatočišče v trdnjavi Gaeta pod zaščito neapeljskega kralja. Rim je nenadoma ostal brez svojega absolutnega gospodarja. Ali bolje rečeno, Rimljani so prvič po dolgih stoletjih dojeli, da gospodarja morda sploh ne potrebujejo, in to spoznanje je bilo politično eksplozivno.

Mazzinijev laboratorij prihodnosti

V nastali vakuum ni vstopil kaos, kot so morda upali konservativci, temveč Giuseppe Mazzini. Genovčan, ki je bil po duši bolj filozof in prerok italijanske enotnosti kot pa pragmatičen politik, je v Rimu videl edinstveno priložnost za uresničitev svojih življenjskih sanj pod geslom: »Dio e Popolo« (Bog in ljudstvo). A Mazzini Boga ni razumel v smislu klerikalne hierarhije, temveč kot moralni imperativ svobode, skoraj kot neko obliko sekularne religije. Zanj Rim ni bil zgolj politično ozemlje; bil je eksperimentalni laboratorij za kovanje nove italijanske duše.

Rimska republika je bila v svojem kratkem obstoju osupljivo napredna, morda celo preveč za svoj čas in okolje. Medtem ko sta drugod po Evropi vladali cenzura in vsesplošen strah pred tajno policijo, so v Rimu ukinili smrtno kazen in zagotovili popolno svobodo tiska. To niso bile zgolj lepe besede za nabiranje političnih točk; republika je dejansko zaplenila cerkveno premoženje, da bi ga razdelila revnim kmetom, kar je bil za tiste čase nezaslišan, skoraj heretičen napad na »sveto« lastnino. To dejanje, ki ga danes razumemo kot radikalno agrarno reformo, je takrat do temeljev pretreslo ustaljeni evropski red.

Paradoks francoske »pomoči«

Če je bila notranja politika republike plemenita in polna upanja, pa je bila njena zunanja usoda naravnost tragična. Zgodovina si je tukaj privoščila še en ciničen obrat, ki nam pove vse o naravi politike: Rimske republike niso uničile avstrijske monarhistične sile, kar bi bilo logično pričakovati, temveč sosednja Francija. In to ne katera koli Francija, temveč Druga republika pod vodstvom Louisa Napoleona (bodočega Napoleona III.), ki se je nenadoma oklical za varuha katoliške vere. Kakšna ironija! Da bi si zagotovil podporo domačih katolikov, je francoski predsednik poslal vojsko, da s krvjo zatre rimsko sestrsko republiko. To je bil trenutek popolnega izdajstva vseh republikanskih idealov v imenu gole, surove pragmatike moči. Prizor je bil skoraj nadrealističen: francoski vojaki, sinovi revolucije, so oblegali mesto, ki ga je branil Giuseppe Garibaldi s svojo pisano druščino prostovoljcev v rdečih srajcah. Takšno dvolično ravnanje je v zgodovini redkokdaj tako očitno in boleče.

Krvavi sončni zahod na Gianicolu

Obramba Rima, zlasti tisti neskončni boji na griču Gianicolo, je postala temeljni mit italijanskega risorgimenta. Garibaldi je tam blestel s svojo vojaško intuicijo, a proti premočni in vrhunsko opremljeni francoski armadi njegovi fantje preprosto niso imeli realnih možnosti. Kljub temu je bil odpor fanatičen. Manj znana podrobnost, ki pa čudovito poglobi to zgodbo, je aktivna vloga žensk, ki so razbile monotonijo moškega junaštva. Med njimi sta izstopali Anita Garibaldi, ki se je borila ob možu, in ameriška novinarka Margaret Fuller, ki je v tistem kaosu organizirala bolnišnice. To niso bile zgolj tihe opazovalke, ampak aktivne udeleženke v boju za prihodnost, ki so jo čutile kot svojo.

Ko je postalo jasno, da je padec mesta vprašanje ur, je ustavodajna skupščina izvedla dejanje, ki meji na gledališko dramo. Namesto da bi v paniki pobegnili, so do zadnjega diha razpravljali o novi ustavi. Ustavo Rimske republike so uradno razglasili z balkona na Kapitolskem griču ravno v trenutku, ko so francoske čete že korakale po rimskih tlakovcih. To ni bilo več zakonodajno dejanje, ampak vrhunsko kljubovanje, ki je v svet poslalo jasno sporočilo: »Lahko nas fizično premagate, a naše ideje so zapisane in jih ne boste nikoli zares izbrisali.«

Zapuščina poraza

Papež se je sčasoma vrnil, a stara magija je izginila. Njegova vrnitev na bajonetih tuje vojske mu je odvzela moralno avtoriteto in ga v očeh italijanskih domoljubov dokončno spremenila v oviro. Rimska republika je sicer propadla po vsega petih mesecih, a z distance vidimo, da je bil njen propad paradoksalno nujen. Dokazala je namreč, da Rim lahko postane moderna prestolnica Italije in ne ostane le večni prestol katolicizma. Bila je tista nujna žrtev, ki je osvetlila pot naprej.

Ob koncu te zgodbe se moramo vprašati: ali so »neuspešne« revolucije res neuspešne, če njihovi ideali preživijo tiste, ki so jih zatrli? Brez krvavega in romantičnega leta 1849 verjetno ne bi bilo leta 1870, ko so italijanske čete končno vstopile v mesto in dokončale delo Mazzinija in njegovih sanjačev. Zgodovina nas pogosto uči, da so veličastni porazi dolgoročno pomembnejši od hitrih in poceni zmag. Žrtvovanje ene generacije včasih šele zares utre pot tistim, ki pridejo za njo. Morda zmaga sploh ni cilj – morda je vse, kar šteje, le tista neuklonljiva volja do spremembe, ki je nobeno obleganje ne more zadušiti.